(1)

Evropska komisija se je v svojem sporočilu z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (v nadaljnjem besedilu: zeleni dogovor) zavezala, da bo pregledala določbe o nefinančnem poročanju iz Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3). Zeleni dogovor je nova strategija Unije za rast. Njegov cilj je do leta 2050 preoblikovati Unijo v sodobno, z viri gospodarno in konkurenčno gospodarstvo brez neto emisij toplogrednih plinov. Njegov cilj je tudi zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in dobrobit državljanov Unije pred nevarnostmi in vplivi, ki izhajajo iz okolja. Cilj zelenega dogovora je ločiti gospodarsko rast od rabe virov in zagotoviti, da bodo vse regije in državljani Unije sodelovali pri socialno pravičnem prehodu na trajnostni gospodarski sistem, pri čemer ne bo nihče in noben kraj prezrt. Prispeval bo k cilju vzpostavitve gospodarstva, ki bo delovalo v korist ljudi, okrepil bo socialno tržno gospodarstvo Unije in pomagal zagotoviti, da bo pripravljeno na prihodnost ter da bo zagotavljalo stabilnost, delovna mesta, rast in trajnostne naložbe.

Ti cilji so zlasti pomembni, če se upošteva socialno-ekonomska škoda, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, ter potreba po trajnostnem, vključujočem in pravičnem okrevanju. Z Uredbo (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je postal cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050 v Uniji zavezujoč. Poleg tega se Komisija v svojem sporočilu z dne 20. maja 2020 z naslovom „Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja“ zavezuje, da bo do leta 2050 zagotovila, da bodo vsi svetovni ekosistemi obnovljeni, odporni in ustrezno zavarovani. Cilj te strategije je evropsko biotsko raznovrstnost do leta 2030 usmeriti na pot okrevanja.

(2)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 8. marca 2018 z naslovom „Akcijski načrt: financiranje trajnostne rasti“ (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt za financiranje trajnostne rasti) določila ukrepe za doseganje ciljev, ki so: preusmeriti kapitalske tokove v naložbe v trajnostno rast, da bi dosegli trajnostno in vključujočo rast, obvladati finančna tveganja, ki izhajajo iz podnebnih sprememb, izčrpavanja virov, degradacije okolja in socialnih vprašanj, ter spodbuditi preglednost in dolgoročno naravnanost finančnih in gospodarskih dejavnosti. Predpogoj za doseganje teh ciljev je, da nekatere kategorije podjetij razkrijejo relevantne, primerljive in zanesljive informacije o trajnostnosti. Evropski parlament in Svet sta v okviru izvajanja akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti sprejela več zakonodajnih aktov. Uredba (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ureja, kako morajo udeleženci na finančnem trgu in finančni svetovalci končnim vlagateljem in lastnikom sredstev razkriti informacije o trajnostnosti.

Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (6) vzpostavlja klasifikacijski sistem za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti z namenom povečanja trajnostnih naložb in boja proti lažnemu zelenemu oglaševanju finančnih produktov, za katere se neupravičeno trdi, da so trajnostni. Uredba (EU) 2019/2089 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki jo dopolnjujejo delegirane uredbe Komisije (EU) 2020/1816 (8), (EU) 2020/1817 (9) in (EU) 2020/1818 (10), uvaja okoljske, socialne in upravljavske zahteve glede razkritja za upravljavce referenčnih vrednosti ter minimalne standarde za oblikovanje referenčnih vrednosti EU za podnebni prehod in referenčnih vrednosti EU, usklajenih s Pariškim sporazumom.

Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) od velikih institucij, ki so izdale vrednostne papirje, sprejete v trgovanje na reguliranem trgu, zahteva, da od 28. junija 2022 naprej razkrivajo informacije o okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganjih. Bonitetni okvir za investicijska podjetja, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2019/2033 Evropskega parlamenta in Sveta (12) in Direktivo (EU) 2019/2034 Evropskega parlamenta in Sveta (13), vsebuje določbe o uvedbi okoljskega, socialnega in upravljavskega vidika tveganj v proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP) s strani pristojnih organov ter vsebuje zahteve glede razkritja okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj za investicijska podjetja, ki se uporabljajo od 26. decembra 2022. Komisija je 6. julija 2021 na podlagi akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti sprejela tudi predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih zelenih obveznicah.

(3)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 17. junija 2019 z naslovom „Smernice za nefinančno poročanje: dopolnilo o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem“ (v nadaljnjem besedilu: smernice o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem) poudarila koristi poročanja o informacijah, povezanih s podnebjem, za podjetja, zlasti boljše poznavanje in razumevanje s podnebjem povezanih tveganj in priložnosti v podjetju, vzpostavitev bolj raznolike baze vlagateljev, ustvarjanja nižjih stroškov kapitala in izboljšanje konstruktivnega dialoga z vsemi deležniki. Poleg tega lahko na odločanje, upravljanje podjetij in odpornost vpliva tudi raznolikost v upravnih odborih podjetij.

(4)

Svet je v svojih sklepih z dne 5. decembra 2019 o poglobitvi unije kapitalskih trgov poudaril pomen zanesljivih, primerljivih in relevantnih informacij o trajnostnih tveganjih, priložnostih in učinkih ter Komisijo pozval, naj razmisli o razvoju evropskega standarda za nefinančno poročanje.

(5)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 29. maja 2018 o vzdržnih financah (14) pozval k nadaljnjemu razvoju zahtev glede nefinančnega poročanja v okviru Direktive 2013/34/EU. V svoji resoluciji z dne 17. decembra 2020 o trajnostnem upravljanju podjetij (15) je Evropski parlament pozdravil zavezo Komisije, da bo pregledala Direktivo 2013/34/EU, in izrazil potrebo po vzpostaviti celovitega okvira Unije za nefinančno poročanje, ki bi vseboval obvezne standarde Unije za nefinančno poročanje. Pozval je k razširitvi področja uporabe zahtev za poročanje na dodatne kategorije podjetij in k uvedbi zahteve po reviziji.

(6)

Generalna skupščina Združenih narodov (OZN) je v svoji resoluciji z dne 25. septembra 2015 z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“ (v nadaljnjem besedilu: Agenda 2030) sprejela nov svetovni okvir za trajnostni razvoj. Jedro Agende 2030 so cilji trajnostnega razvoja OZN, zajema pa tri vidike trajnostnosti: gospodarskega, socialnega in okoljskega. Sporočilo Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom „Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope: evropsko ukrepanje za trajnost“ je povezalo cilje OZN za trajnostni razvoj z okvirom politike Unije, da se ti cilji že od začetka naprej upoštevajo pri vseh ukrepih in pobudah politike Unije tako v Uniji kot zunaj nje. Svet je v svojih sklepih z dne 20. junija 2017 o trajnostni prihodnosti Evrope: odziv EU na agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 potrdil, da so Unija in njene države članice zavezane celovitemu, usklajenemu, obsežnemu, integriranemu in učinkovitemu izvajanju Agende 2030 v tesnem sodelovanju s partnerji in drugimi deležniki.

(7)

Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16) je spremenila Direktivo 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij nekaterih velikih podjetij in skupin. Direktiva 2014/95/EU je uvedla zahtevo, da morajo podjetja sporočati informacije vsaj o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, spoštovanju človekovih pravic ter zadevah v zvezi s preprečevanjem korupcije in bojem proti podkupovanju. V zvezi s temi temami je Direktiva 2014/95/EU od podjetij zahtevala, da razkrijejo informacije v okviru naslednjih področjih poročanja: poslovni model, politike, vključno s postopki skrbnega pregleda, rezultati teh politik, tveganja in upravljanje tveganj ter ključni kazalniki uspešnosti, pomembni za posamezne dejavnosti.

(8)

Veliko deležnikov meni, da je izraz „nefinančne“ netočen, zlasti ker je iz njega mogoče sklepati, da te informacije niso finančno relevantne. Vendar so take informacije finančno vedno pomembnejše. Številne organizacije, pobude in posamezniki, ki delujejo na področju poročanja o trajnosti, uporabljajo izraz „informacije o trajnostnosti“. Zato je bolje, da se namesto izraza „nefinančne informacije“ uporablja izraz „informacije o trajnostnosti“. Direktivo 2013/34/EU bi bilo zato treba spremeniti, da se upošteva ta terminološka sprememba.

(9)

Če bi podjetja izvajala boljše poročanje o trajnostnosti, bi to na koncu pomenilo koristi za posamezne državljane in varčevalce, vključno s sindikati in predstavniki delavcev, ki bi bili ustrezno obveščeni in bi lahko bolje sodelovali v socialnem dialogu. Varčevalci, ki želijo vlagati trajnostno, bodo imeli priložnost za to, vsi državljani pa bi imeli koristi od stabilnega, trajnostnega in vključujočega gospodarskega sistema. Za uresničitev teh koristi morajo informacije o trajnostnosti, razkrite v letnih poročilih podjetij, najprej doseči dve glavni skupini uporabnikov. Prvo skupino uporabnikov sestavljajo vlagatelji, vključno z upravitelji premoženja, ki želijo bolje razumeti tveganja in priložnosti, ki jih vprašanja trajnostnosti pomenijo za njihove naložbe, ter učinke teh naložb na ljudi in okolje. Drugo skupino uporabnikov predstavljajo akterji civilne družbe, vključno z nevladnimi organizacijami in socialnimi partnerji, ki želijo zagotoviti, da podjetja bolj odgovarjajo za svoj vpliv na ljudi in okolje. Informacije o trajnostnosti, objavljene v letnih poročilih, lahko uporabijo tudi drugi deležniki, predvsem za spodbujanje primerljivosti v tržnih sektorjih in med njimi.

Poslovni partnerji podjetij, vključno s strankami, se lahko zanesejo na informacije o trajnostnosti, da bi razumeli tveganja glede trajnostnosti in njene učinke v lastnih vrednostnih verigah ter po potrebi o njih poročali. Oblikovalci politike in okoljske agencije lahko te informacije, zlasti na skupni osnovi, uporabljajo za spremljanje okoljskih in socialnih trendov, prispevanje k okoljskim računom in pri pripravi javnih politik. Le malo posameznih državljanov in potrošnikov neposredno pregleda letna poročila podjetij, vendar bi lahko informacije o trajnostnosti uporabili posredno, na primer pri upoštevanju nasvetov ali mnenj finančnih svetovalcev ali nevladnih organizacij. Številni vlagatelji in upravitelji premoženja kupujejo informacije o trajnostnosti od tretjih ponudnikov podatkov, ki zbirajo informacije iz različnih virov, tudi iz javnih poročil podjetij.

(10)

Trg informacij o trajnostnosti hitro raste, vloga tretjih ponudnikov podatkov pa postaja vse pomembnejša zaradi novih obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati vlagatelji in upravitelji premoženja. Z večjo razpoložljivostjo razčlenjenih podatkov bi morale te informacije dobiti tudi bolj razumno ceno. S spremembami Direktive 2013/34/EU, določenimi v tej direktivi o spremembi, naj bi se povečala primerljivost podatkov in se harmonizirali standardi. Pričakuje se, da se bo praksa tretjih ponudnikov podatkov izboljšala in da se bo povečalo strokovno znanje na tem področju z velikim potencialom za ustvarjanje delovnih mest.

(11)

V zadnjih letih se je zelo povečalo povpraševanje po informacijah o trajnostnosti podjetij, zlasti na strani skupnosti vlagateljev. To povečanje povpraševanja je posledica spreminjajoče se narave tveganj za podjetja in vse večje ozaveščenosti vlagateljev o finančnih posledicah teh tveganj. To velja zlasti za finančna tveganja, povezana s podnebjem. Povečuje se tudi ozaveščenost o tveganjih in priložnostih za podjetja in naložbe, ki izhajajo iz drugih okoljskih vprašanj, kot je izguba biotske raznovrstnosti, ter zdravstvenih in socialnih vprašanj, vključno z delom otrok in prisilnim delom. Povpraševanje po informacijah o trajnostnosti se povečuje tudi zaradi rasti naložbenih produktov, ki so izrecno namenjeni izpolnjevanju določenih standardov glede trajnostnosti ali doseganju določenih ciljev glede trajnostnosti ter zagotavljanju skladnosti s cilji Pariškega sporazuma na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, sprejetega 12. decembra 2015 (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), in Konvencije OZN o biološki raznovrstnosti ter s politikami Unije. Del tega povečanja bi bil logična posledica predhodno sprejete zakonodaje Unije, zlasti uredb (EU) 2019/2088 in (EU) 2020/852. Nekaj tega povečanja bi v vsakem primeru prišlo zaradi hitro spreminjajoče se ozaveščenosti državljanov, želja potrošnikov in tržnih praks. Pandemija COVID-19 je še pospešila povečevanje potreb uporabnikov po informacijah, zlasti ker je razkrila ranljivost delavcev in vrednostnih verig podjetij. Informacije o vplivih na okolje so pomembne tudi pri obvladovanju prihodnjih pandemij, saj se vpliv človeka na ekosisteme vedno bolj povezuje s pojavom in širjenjem bolezni.

(12)

Tudi podjetja bodo imela koristi od visokokakovostnega poročanja o zadevah v zvezi s trajnostnostjo. Povečanje števila naložbenih produktov, katerih cilj je doseganje ciljev glede trajnostnosti, pomeni, da lahko dobro poročanje o trajnostnosti izboljša dostop podjetja do finančnega kapitala. Poročanje o trajnostnosti lahko podjetjem pomaga opredeliti in upravljati lastna tveganja in priložnosti glede zadev v zvezi s trajnostnostjo. Zagotovi lahko podlago za boljši dialog in komunikacijo med podjetji in njihovimi deležniki ter podjetjem pomaga izboljšati ugled. Poleg tega bi se s skladno podlago za poročanje o trajnostnosti v obliki standardov poročanja o trajnostnosti zagotovilo, da bi bile na voljo ustrezne in zadostne informacije, ter tako bistveno zmanjšalo število sprotnih zahtevkov za informacije.

(13)

Poročilo Komisije z dne 21. aprila 2021 o klavzulah o pregledu v direktivah 2013/34/EU, 2014/95/EU in 2013/50/EU ter priloženo preverjanje primernosti poročanja podjetij (poročilo Komisije o klavzulah o pregledu in priloženo preverjanje primernosti) sta pokazala težave glede učinkovitosti Direktive 2014/95/EU. Obstaja precej dokazov, da mnoga podjetja ne razkrivajo bistvenih informacij o vseh glavnih temah, povezanih s trajnostnostjo, zlasti informacij, povezanih s podnebjem, kot so emisije vseh toplogrednih plinov, in dejavnikov, ki vplivajo na biotsko raznovrstnost. V poročilu sta bili kot pomembni težavi opredeljeni tudi omejena primerljivost in zanesljivost informacij o trajnostnosti. Poleg tega številna podjetja, od katerih uporabniki potrebujejo informacije o trajnostnosti, o takih informacijah niso dolžna poročati. Tako je nedvomno potreben trden in cenovno ugoden okvir poročanja skupaj z učinkovitimi revizijskimi praksami, da se zagotovi zanesljivost podatkov in se preprečita lažno zeleno oglaševanje in dvojno štetje.

(14)

Brez ukrepov politike se bo vrzel med potrebami uporabnikov po informacijah in informacijami o trajnostnosti, ki jih zagotavljajo podjetja, predvidoma povečevala. Ta vrzel ima precejšnje negativne posledice. Vlagatelji pri svojih naložbenih odločitvah ne morejo v dovoljšni meri upoštevati tveganj in priložnosti, povezanih s trajnostnostjo. Kopičenje več naložbenih odločitev, pri katerih se ne upoštevajo ustrezno tveganja, povezana s trajnostnostjo, lahko povzroči sistemska tveganja, ki ogrožajo finančno stabilnost. Evropska centralna banka (ECB) in mednarodne organizacije, kot je Odbor za finančno stabilnost, so opozorile na ta sistemska tveganja, zlasti glede podnebja. Vlagatelji so tudi manj zmožni usmerjati finančna sredstva v podjetja in gospodarske dejavnosti, ki rešujejo socialne in okoljske probleme in jih ne zaostrujejo, kar spodkopava cilje zelenega dogovora, akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti in Pariškega sporazuma. Nevladne organizacije, socialni partnerji, skupnosti, na katere vplivajo dejavnosti podjetij, in drugi deležniki imajo manjšo možnost zagotoviti, da podjetja prevzamejo odgovornost za svoj vpliv na ljudi in okolje. To ustvarja pomanjkanje odgovornosti in bi lahko povzročilo nižjo raven zaupanja državljanov v podjetja, kar bi lahko negativno vplivalo na učinkovito delovanje socialnega tržnega gospodarstva. Pomanjkanje splošno sprejetih metrik in metod za merjenje, vrednotenje in upravljanje tveganj, povezanih s trajnostnostjo, prav tako ovira prizadevanja podjetij, da so njihovi poslovni modeli in dejavnosti trajnostni. Primanjkljaj informacij o trajnostnosti, ki jih posredujejo podjetja, omejuje tudi možnosti deležnikov, tudi akterjev civilne družbe, sindikatov in predstavnikov delavcev, da bi začeli dialog s podjetji o zadevah v zvezi s trajnostnostjo.

(15)

V poročilu Komisije o klavzulah o pregledu in priloženem preverjanju primernosti je bilo prav tako ugotovljeno, da se je znatno povečalo število zahtevkov za informacije o zadevah v zvezi s trajnostnostjo, naslovljenih na podjetja, katerih cilj je bil odpraviti obstoječo informacijsko vrzel med potrebami uporabnikov po informacijah in razpoložljivimi informacijami o trajnostnosti podjetij. Poleg tega se bodo sedanja pričakovanja, da naj bi podjetja uporabljala več različnih okvirov in standardov, verjetno nadaljevala in se bodo morda celo okrepila, saj se vrednost informacij o trajnostnosti še naprej povečuje. Brez ukrepov politike za dosego soglasja o informacijah, ki bi jih morala poročati podjetja, se bodo znatno povečali stroški in breme za podjetja, ki poročajo, in za uporabnike takih informacij.

(16)

Zaradi obstoječe informacijske vrzeli bodo posamezne države članice verjetneje uvajale vse bolj različna nacionalna pravila ali standarde. Različne zahteve glede poročanja v različnih državah članicah bi lahko povzročile dodatne stroške in zapletenost za podjetja, ki poslujejo preko meja, in s tem spodkopale notranji trg, hkrati pa bi lahko spodkopale pravico do ustanavljanja in prostega pretoka kapitala po vsej Uniji. Zaradi takih različnih zahtev glede poročanja bi lahko bile sporočene informacije tudi manj primerljive prek meja, kar spodkopava unijo kapitalskih trgov.

(17)

Člena 19a in 29a Direktive 2013/34/EU se uporabljata za velika podjetja, ki so subjekti javnega interesa s povprečno več kot 500 zaposlenimi, oziroma za subjekte javnega interesa, ki so obvladujoča podjetja velike skupine s povprečno več kot 500 zaposlenimi na konsolidirani osnovi. Glede na vse večje potrebe uporabnikov po informacijah o trajnostnosti bi bilo treba poročanje informacij o trajnostnosti zahtevati od dodatnih kategorij podjetij. Zato je primerno, da se od vseh velikih podjetij in vseh podjetij – razen mikropodjetij –, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, zahteva, da sporočajo informacije o trajnostnosti. Določbe te direktive o spremembi, ki spreminjajo člene 19a in 29a Direktive 2013/34/EU, izrecno določajo področje uporabe zahtev za poročanje s sklicevanjem na člena 2 in 3 Direktive 2013/34/EU. Zato ne poenostavljata ali spreminjata druge zahteve in se ne uporablja omejitev izvzetij za subjekte javnega interesa iz člena 40 Direktive 2013/34/EU. Za namene uporabe zahtev glede poročanja o trajnostnosti zlasti subjekti javnega interesa ne bi smeli biti obravnavani kot velika podjetja. Malim in srednjim podjetjem, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, ki so subjekti javnega interesa, bi bilo tako treba ustrezno dovoliti poročanje v skladu s standardi poročanja o trajnostnosti, ki veljajo za mala in srednja podjetja. Poleg tega bi morala vsa podjetja, ki so obvladujoča podjetja velikih skupin, pripraviti poročanje o trajnostnosti na ravni skupine. Ker se poleg tega člen 8 Uredbe (EU) 2020/852 sklicuje na člena 19a in 29a Direktive 2013/34/EU, bi morala podjetja, dodana na področje uporabe zahtev glede poročanja o trajnostnosti, spoštovati tudi člen 8 Uredbe (EU) 2020/852.

(18)

Zahteva, določena v tej direktivi o spremembi, da bi morala tudi velika podjetja, katerih vrednostni papirji niso sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, razkriti informacije o zadevah v zvezi s trajnostnostjo, je utemeljena predvsem zaradi pomislekov o vprašanjih glede učinkov in odgovornosti takih podjetij, tudi v njihovi vrednostni verigi. V zvezi s tem bi morale za vsa velika podjetja veljati enake zahteve za javno sporočanje informacij o trajnostnosti. Poleg tega tudi udeleženci na finančnem trgu potrebujejo informacije od teh velikih podjetij, katerih vrednostni papirji niso sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji.

(19)

Namen zahteve, določene v tej direktivi o spremembi, da bi morala tudi podjetja iz tretjih držav, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, razkriti informacije o zadevah v zvezi s trajnostnostjo, je odgovoriti na potrebe udeležencev na finančnem trgu po informacijah takih podjetij, da bi razumeli tveganja in učinke svojih naložb ter izpolnili zahteve glede razkritja iz Uredbe (EU) 2019/2088.

(20)

Informacije o trajnostnosti, zlasti o učinku na socialna in okoljska vprašanja, bi morala zagotavljati tudi podjetja iz tretjih držav, ki so pomembno aktivna na ozemlju Unije, da se zagotovi, da tudi ta podjetja odgovarjajo za svoj vpliv na ljudi in okolje ter da bi za vsa podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, veljali enaki konkurenčni pogoji. Zato bi morala za podjetja iz tretjih držav, ki v Uniji ustvarijo več kot 150 milijonov EUR čistega prihodka in ki imajo odvisno podjetje ali podružnico na ozemlju Unije, veljati zahteve glede poročanja o trajnostnosti. Da bi bile te zahteve sorazmerne in izvršljive, bi se moral uporabljati prag čistega prihodka v višini več kot 40 milijonov EUR za podružnice podjetij iz tretjih držav, pragi, povezani s tem, ali se podjetje šteje za veliko podjetje ali malo ali srednje podjetje – razen mikropodjetij –, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, pa bi se morali uporabljati za odvisna podjetja podjetij iz tretjih držav, saj bi morali biti taka odvisna podjetja in podružnice odgovorni za objavo poročila podjetja iz tretje države o trajnostnosti. Poročila o trajnostnosti, ki jih objavi odvisno podjetje ali podružnica podjetja iz tretje države, bi bilo treba pripraviti v skladu s standardi, ki jih do 30. junija 2024 sprejme Komisija z delegiranimi akti.

Odvisno podjetje ali podružnica iz tretje države bi moralo biti tudi zmožno poročati v skladu s standardi, ki veljajo za podjetja s sedežem v Uniji, ali v skladu s standardi, ki na podlagi izvedbenega akta veljajo za enakovredne. Če podjetje iz tretje države kljub prizadevanjem odvisnega podjetja ali podružnice tega podjetja iz tretje države za pridobitev potrebnih informacij ne zagotovi vseh informacij, ki se zahtevajo na podlagi te direktive o spremembi, to odvisno podjetje ali podružnica zagotovi vse informacije, ki jih ima, ter pripravi izjavo, da podjetje iz tretje države ni dalo na voljo preostalih zahtevanih informacij. Za kakovostno in zanesljivo poročanje bi bilo treba poročila podjetij iz tretjih držav o trajnostnosti objaviti skupaj z mnenjem o zanesljivosti, ki ga izrazi posameznik ali podjetje, pooblaščeno za to, da poda mnenje o zanesljivosti poročanja o trajnosti na podlagi nacionalnega prava podjetja iz tretje države ali države članice. Če se mnenje o zanesljivosti ne predloži, bi moralo odvisno podjetje ali podružnica podjetja iz tretje države podati izjavo, da podjetje iz tretje države ni predložilo potrebnega mnenja o zanesljivosti. Poročilo o trajnostnosti bi moralo biti javnosti dostopno brezplačno v centralnem ali trgovinskem registru ali v registru družb držav članic ali na spletnem mestu odvisnega podjetja ali podružnice podjetja iz tretje države.

Države članice bi morale imeti možnost, da Komisijo letno obveščajo o odvisnih podjetjih ali podružnicah podjetij iz tretje države, ki izpolnjujejo zahtevo o objavi, in o primerih, ko je poročilo objavljeno, vendar odvisno podjetje ali podružnica podjetja iz tretje države navaja, da od podjetja iz tretje države ni prejelo potrebnih informacij. Komisija bi morala na svojem spletnem mestu dati na voljo javno dostopen seznam podjetij iz tretjih državi, ki so objavila poročilo o trajnostnosti.

(21)

Glede na vse večji pomen tveganj, povezanih s trajnostnostjo, in ob upoštevanju, da mala in srednja podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, predstavljajo znaten delež vseh podjetij, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, je za zagotovitev zaščite vlagateljev primerno zahtevati, da morajo tudi mala in srednja podjetja – razen mikropodjetij –, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, razkriti informacije o zadevah v zvezi s trajnostnostjo. Uvedba take zahteve bo pomagala zagotoviti, da lahko udeleženci na finančnem trgu v naložbene portfelje vključijo manjša podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trg v Uniji, saj ta sporočajo informacije o trajnostnosti, ki jih potrebujejo udeleženci na finančnem trgu.

Zato bo prispevala k zaščiti in izboljšanju dostopa manjših podjetij, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, do finančnega kapitala ter preprečila diskriminacijo takih podjetij pri udeležencih na finančnem trgu. Uvedba zahteve za mala in srednja podjetja – razen mikropodjetij –, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, da razkrijejo informacije o zadevah v zvezi s trajnostnostjo, je potrebna tudi zato, da imajo udeleženci na finančnem trgu informacije, ki jih potrebujejo od podjetij, v katera se vlaga, da bi lahko izpolnjevali svoje zahteve glede razkritij, povezanih s trajnostnostjo, iz Uredbe (EU) 2019/2088. Mala in srednja podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, bi morala imeti možnost poročanja v skladu s standardi, ki so sorazmerni z njihovimi zmogljivostmi in viri, in ustrezno z obsegom in kompleksnostjo njihovih dejavnosti. Tudi mala in srednja podjetja, katerih vrednostni papirji niso sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, bi morala imeti možnost, da se prostovoljno odločijo za uporabo teh sorazmernih standardov.

Standardi poročanja o trajnostnosti za mala in srednja podjetja bodo referenca za raven informacij o trajnosti, ki jih lahko podjetja, ki spadajo na področje uporabe zahtev, ki se uvajajo s to direktivo o spremembi, razumno zahtevajo od malih in srednjih podjetij, ki so dobavitelji ali stranke v vrednostnih verigah takih podjetij. Malim in srednjim podjetjem, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, bi bilo poleg tega treba zaradi manjše velikosti in bolj omejenih virov ter ob upoštevanju težkih gospodarskih razmer, ki jih je povzročila pandemija COVID-19, zagotoviti dovolj časa za pripravo na uporabo določb, ki zahtevajo poročanje o trajnostnosti. Zato bi se določbe o poročanju podjetij o trajnostnosti v zvezi z malimi in srednjimi podjetji – razen mikropodjetij –, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, morale začeti uporabljati za poslovna leta, ki se začnejo 1. januarja 2026 ali pozneje. Po tem datumu bi morala v prehodnem obdobju dveh let mala in srednja podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, imeti možnost izvzetja od zahtev glede poročanja o trajnostnosti iz te direktive o spremembi, pod pogojem, da v svojem poslovnem poročilu na kratko pojasnijo, zakaj informacije o trajnostnosti niso bile predložene.

(22)

Države članice bi morale imeti možnost, da ocenijo učinek ukrepov za prenos v nacionalno pravo na mala in srednja podjetja, da ne bi bila ta podjetja nesorazmerno prizadeta, pri čemer bi morale posebno pozornost nameniti mikropodjetjem in preprečiti nepotrebno upravno breme. Države članice bi morale razmisliti o uvedbi ukrepov za podporo malim in srednjim podjetjem pri uporabi standardov poročanja o trajnosti.

(23)

Direktiva 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17) se uporablja za podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji. Da bi za podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, vključno z izdajatelji iz tretjih držav, veljale enake zahteve glede poročanja o trajnostnosti, bi morala Direktiva 2004/109/ES vsebovati potrebna sklicevanja na vse zahteve glede poročanja o trajnostnosti v letnem računovodskem poročilu.

(24)

S členom 23(4), prvi pododstavek, točka (i), in členom 23(4), četrti pododstavek, Direktive 2004/109/ES je Komisiji podeljeno pooblastilo, da sprejme ukrepe za vzpostavitev mehanizma za ugotavljanje enakovrednosti informacij, ki jih predpisuje navedena direktiva, oziroma za vzpostavitev splošnih meril enakovrednosti za računovodske standarde. S členom 23(4), tretji pododstavek, Direktive 2004/109/ES je Komisiji tudi podeljeno pooblastilo, da sprejme potrebne odločitve o enakovrednosti računovodskih standardov, ki jih uporabljajo izdajatelji iz tretjih držav. Da bi se upoštevala vključitev zahtev glede trajnostnosti v Direktivo 2004/109/ES, bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastiti, da vzpostavi mehanizma za ugotavljanje enakovrednosti standardov poročanja o trajnostnosti, ki jih uporabljajo izdajatelji iz tretjih držav, podobnega tistemu iz Uredbe Komisije (ES) št. 1569/2007 (18), v kateri so določena merila za ugotavljanje enakovrednosti računovodskih standardov, ki jih uporabljajo izdajatelji iz tretjih držav. Iz istega razloga bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastilo tudi za sprejemanje potrebnih odločitev o enakovrednosti standardov poročanja o trajnostnosti, ki jih uporabljajo izdajatelji iz tretjih držav. Spremembe, uvedene s to direktivo o spremembi, bodo zagotovile usklajene ureditve enakovrednosti za zahteve poročanja o trajnostnosti in za zahteve računovodskega poročanja v zvezi z letnim računovodskim poročilom.

(25)

S členom 19a(3) in členom 29a(3) Direktive 2013/34/EU so iz obveznosti sporočanja nefinančnih informacij izvzeta vsa odvisna podjetja, če so taka podjetja in njihova odvisna podjetja vključena v konsolidirano poslovno poročilo njihovega obvladujočega podjetja, pod pogojem da to poročilo vključuje nefinančne informacije, o katerih se poroča na podlagi navedene direktive. Zagotoviti pa je treba, da so informacije o trajnostnosti zlahka dostopne uporabnikom, in poskrbeti za preglednost glede tega, katero je obvladujoče podjetje izvzetega odvisnega podjetja, ki poroča na ravni skupine. Zato je treba od teh odvisnih podjetij zahtevati, da v svoje poslovno poročilo vključijo ime in registrirani sedež obvladujočega podjetja, ki poroča informacije o trajnostnosti na ravni skupine, spletne povezave na konsolidirano poslovno poročilo svojega obvladujočega podjetja in sklicevanje na dejstvo, da so izvzeta iz obveznosti poročanja informacij o trajnostnosti. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati, da obvladujoče podjetje objavi konsolidirano poslovno poročilo v jezikih, ki so za to državo sprejemljivi, ter da obvladujoče podjetje poskrbi za potrebne prevode v te jezike. Tako izvzetje bi se moralo uporabljati tudi, kadar je obvladujoče podjetje, ki poroča na ravni skupine, podjetje iz tretje države, ki sporoča informacije o trajnostnosti v skladu z enakovrednimi standardi poročanja o trajnostnosti.

Direktiva 2004/109/ES, kot je spremenjena s to direktivo o spremembi, bi morala določati ustrezne mehanizme za ugotavljanje enakovrednosti standardov poročanja o trajnostnosti, podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu in katerih vrednostni papirji niso sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, pa bi morala poročati v skladu z istimi standardi poročanja o trajnostnosti. Glede na to bi bilo treba izvedbene akte, ki jih sprejeme Komisija na podlagi člena 23(4), prvi pododstavek, točka (i), in člena 23(4), četrti pododstavek, Direktive 2004/109/ES in ki vzpostavljajo mehanizem za ugotavljanje enakovrednosti standardov, uporabljati za ugotavljanje izvzetja odvisnih podjetij, ki jih nadzirajo obvladujoča podjetja iz tretjih držav, v okviru ureditve iz Direktive 2013/34/EU. Zato bi moralo biti odvisno podjetje izvzeto, kadar je konsolidirano poročanje o trajnostnosti izvedeno v skladu s standardi poročanja o trajnostnosti, ki jih sprejme Komisija na podlagi člena 29b Direktive 2013/34/EU, uvedenega s to direktivo o spremembi, ali na način, ki je enakovreden tem standardom poročanja o trajnostnosti, kot je določeno v skladu z izvedbenim aktom o enakovrednosti standardov poročanja o trajnostnosti, sprejetim na podlagi člena 23(4), tretji pododstavek, Direktive 2004/109/ES. Tako izvzetje se zaradi zaščite vlagateljev ne bi smelo uporabljati za velika podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, s čimer bi poskrbeli za večjo preglednost v zvezi s takimi podjetji.

(26)

V skladu s členom 23 Direktive 2013/34/EU so obvladujoča podjetja izvzeta iz obveznosti priprave konsolidiranih računovodskih izkazov in konsolidiranega poslovnega poročila, kadar so tudi sama odvisna podjetja drugega obvladujočega podjetja, ki to obveznost izpolnjuje. Vendar bi bilo treba določiti, da ureditev izvzetja za konsolidirane računovodske izkaze in konsolidirana poslovna poročila deluje neodvisno od ureditve izvzetja za konsolidirano poročanje o trajnostnosti. Podjetje je zato lahko izvzeto iz zahtev konsolidiranega računovodskega poročanja, ne pa iz zahtev konsolidiranega poročanja o trajnostnosti, kadar njegovo končno obvladujoče podjetje pripravlja konsolidirane računovodske izkaze in konsolidirana poslovna poročila v skladu s pravom Unije ali v skladu z enakovrednimi zahtevami, če ima podjetje sedež v tretji državi, ne izvede pa konsolidiranega poročanja o trajnostnosti v skladu s pravom Unije ali v skladu z enakovrednimi zahtevami, če ima podjetje sedež v tretji državi. Zato mora obvladujoče podjetje, ki poroča na konsolidirani ravni, podati ustrezno razlago tveganj in vplivov svojih odvisnih podjetij ter informacije o postopkih skrbnega pregleda, kadar je ustrezno. V nekaterih primerih so lahko razlike med položajem skupine in položajem posameznih odvisnih podjetij ali med položajem posameznih odvisnih podjetij na različnih ozemljih res velike in bi uporabnik informacij brez dodatnih informacij o posameznem odvisnem podjetju prišel do bistveno drugačnega sklepa o tveganjih ali vplivih odvisnega podjetja.

(27)

Kreditne institucije in zavarovalnice imajo ključno vlogo pri prehodu na popolnoma trajnosten in vključujoč gospodarski in finančni sistem v skladu z zelenim dogovorom. Prek svojih posojilnih, naložbenih in zavarovalnih dejavnosti imajo lahko znatne pozitivne in negativne učinke. Zato bi morale za kreditne institucije in zavarovalnice, razen tistih, ki morajo izpolnjevati zahteve iz Direktive 2013/34/EU, vključno z zadrugami in vzajemnimi podjetji, veljati zahteve glede poročanja o trajnostnosti, pod pogojem, da izpolnjujejo določena merila glede velikosti. Uporabniki informacij o trajnostnosti bi tako lahko ocenili vplive teh kreditnih institucij in zavarovalnic na družbo in okolje ter tveganja, ki izhajajo iz zadev v zvezi s trajnostnostjo, s katerimi bi se lahko take kreditne institucije in zavarovalnice soočale.

Direktiva 2013/34/EU določa tri možna merila za opredelitev, ali podjetje šteje za „veliko podjetje“, in sicer: bilančna vsota, čisti prihodek in povprečno število zaposlenih v poslovnem letu. Merilo čistega prihodka je treba prilagoditi za kreditne institucije in zavarovalnice, in sicer s sklicevanjem na opredelitev čistega prometa iz direktiv 86/635/EGS (19) in 91/674/EGS (20) namesto splošne opredelitve iz Direktive 2013/34/EU. Za zagotovitev skladnosti z zahtevami glede poročanja iz Direktive 86/635/EGS se lahko države članice odločijo, da ne bodo uporabljale zahtev glede poročanja o trajnostnosti za kreditne institucije iz člena 2(5) Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (21).

(28)

Seznam zadev v zvezi s trajnostnostjo, o katerih morajo podjetja poročati, bi moral biti čim bolj skladen z opredelitvijo izraza „dejavniki trajnostnosti“ iz Uredbe (EU) 2019/2088 in preprečevati neusklajenost informacij, ki jih potrebujejo uporabniki podatkov, in informacij, ki jih morajo posredovati podjetja. Ta seznam bi moral ustrezati tudi potrebam in pričakovanjem uporabnikov in podjetij, ki pogosto uporabljajo izraze „okoljski“, „socialni“ in „upravljavski“ kot sredstvo za razvrstitev treh glavnih zadev v zvezi s trajnostnostjo. Vendar opredelitev izraza „dejavniki trajnostnosti“ iz Uredbe (EU) 2019/2088 izrecno ne vključuje upravljavskih zadev. Opredelitev izraza „zadeve v zvezi s trajnostnostjo“ v Direktivi 2013/34/EU, kot se spreminja s to direktivo, bi zato morala obsegati okoljske, socialne in upravljavske dejavnike ter zadeve s področja človekovih pravic in vključevati opredelitev izraza „dejavniki trajnostnosti“ iz Uredbe (EU) 2019/2088. Zahteve glede poročanja iz Direktive 2013/34/EU ne bi smele posegati v nacionalne obveznosti za poročanje.

(29)

Člen 19a(1) in člen 29a(1) Direktive 2013/34/EU ne zahtevata le poročanja o informacijah, „kolikor je potrebno za razumevanje razvoja, uspešnosti in položaja podjetja“, ampak tudi o informacijah, ki so potrebne za razumevanje vpliva dejavnosti podjetja na področju okoljskih, socialnih in kadrovskih zadev, spoštovanja človekovih pravic ter zadev v zvezi s preprečevanjem korupcije in bojem proti podkupovanju. Navedena člena torej od podjetij zahtevata, da poročajo o vplivih dejavnosti podjetja na ljudi in okolje ter kako zadeve v zvezi s trajnostnostjo vplivajo na podjetje. To se imenuje vidik dvojne pomembnosti, pri katerem tako tveganja za podjetje kot tudi vplivi podjetja pomenijo vsak posebej en vidik pomembnosti. Preverjanje primernosti poročanja podjetij kaže, da ta vidika pogosto nista dobro razumljena ali uporabljena. Zato je treba pojasniti, da bi morala podjetja vsak vidik pomembnosti obravnavati samostojno in razkriti informacije, ki so pomembne z obeh vidikov, ter informacije, ki so pomembne samo z enega vidika.

(30)

Člen 19a(1) in člen 29a(1) Direktive 2013/34/EU od podjetij zahtevata, da razkrijejo informacije o petih področjih poročanja: poslovni model, politike, vključno z izvajanjem postopkov skrbnega pregleda, rezultati teh politik, tveganja in upravljanje tveganj ter ključni kazalniki uspešnosti, pomembni za posamezne dejavnosti. Člen 19a(1) Direktive 2013/34/EU ne vsebuje izrecnih sklicevanj na druga področja poročanja, za katera uporabniki informacij menijo, da so pomembna, od katerih so nekatera usklajena z razkritji, vključenimi v mednarodne okvire, vključno s priporočili projektne skupine za finančna razkritja v zvezi s podnebjem. Zahteve po razkritju bi bilo treba določiti dovolj podrobno, da se zagotovi, da podjetja sporočajo informacije o svoji odpornosti v zvezi s tveganji glede zadev, povezanih s trajnostnostjo. Podjetja bi zato morala poleg področij poročanja, opredeljenih v členu 19a(1) in členu 29a(1) Direktive 2013/34/EU, razkriti informacije o svoji poslovni strategiji ter odpornosti poslovnega modela in strategije v zvezi s tveganji glede zadev, povezanih s trajnostnostjo. Ravno tako bi morala biti dolžna razkriti vse načrte, ki jih morda imajo za to, da sta njihov poslovni model in strategija združljiva s prehodom na trajnostno gospodarstvo in cilji za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C v skladu s Pariškim sporazumom ter doseganjem podnebne nevtralnosti do leta 2050, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119, brez prekoračitve oziroma z le omejeno prekoračitvijo.

Pomembno je zlasti, da načrti glede podnebja temeljijo na najnovejših znanstvenih spoznanjih, tudi na poročilih Medvladnega panela za podnebne spremembe in poročilih Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora za podnebne spremembe. Z informacijami, razkritimi v skladu s členom 8 Uredbe (EU) 2020/852 o znesku naložb v osnovna sredstva (CapEx) ali odhodkih iz poslovanja (OpEx) pri dejavnostih, usklajenih s taksonomijo, bi lahko, kadar je ustrezno, podprli finančne in naložbene načrte pri takih načrtih. Podjetja bi morala tudi razkriti, ali in kako poslovni model in strategija upoštevata interese deležnikov; vse priložnosti za podjetje, ki izhajajo iz zadev v zvezi s trajnostnostjo, izvajanje vidikov poslovne strategije, ki vplivajo na zadeve v zvezi s trajnostnostjo ali te zadeve vplivajo nanje, vse cilje glede trajnostnosti, ki jih določi podjetje, in napredek pri njihovem doseganju, vlogo upravnega odbora in vodstva v zvezi z zadevami glede trajnostnosti, glavne dejanske in morebitne škodljive vplive, povezane z dejavnostmi podjetja, in kako je podjetje določilo informacije, o katerih poroča. Ko se zahteva razkritje elementov, kot so cilji in napredek pri njihovem doseganju, ločena zahteva po razkritju rezultatov politik ni več potrebna.

(31)

Za zagotavljanje skladnosti z mednarodnimi instrumenti, kot so vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah: izvajanje okvira Združenih narodov za varovanje, spoštovanje in pomoč (v nadaljnjem besedilu: vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah), smernice OECD za večnacionalna podjetja ter smernice OECD o skrbnem pregledu za odgovorno poslovno ravnanje, bi bilo treba zahteve po razkritju glede skrbnega pregleda opredeliti podrobneje, kot so opredeljene v členu 19a(1), točka (b), in členu 29a(1), točka (b), Direktive 2013/34/EU. Skrbni pregled je postopek, ki ga podjetja izvajajo za prepoznavanje, spremljanje, preprečevanje, blaženje, sanacijo ali odpravo glavnih dejanskih in morebitnih škodljivih vplivov, povezanih z njihovimi dejavnostmi, ter pri katerem se ugotovi, kako podjetja obravnavajo te škodljive vplive. Vplivi, povezani z dejavnostmi podjetja, zajemajo vplive, ki jih neposredno povzroči podjetje, vplive, h katerim podjetje prispeva, in vplive, ki so drugače povezani z vrednostno verigo podjetja. Postopek skrbnega pregleda zadeva celotno vrednostno verigo podjetja, vključno z njegovimi lastnimi dejavnostmi, proizvodi in storitvami, poslovnimi odnosi in dobavnimi verigami. V skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah se dejanski ali morebitni škodljivi vpliv obravnava kot eden od glavnih, kadar se šteje, da sodi med največje vplive, povezane z dejavnostmi podjetja, na podlagi: resnosti vpliva na ljudi ali okolje, števila ljudi, ki so ali bi lahko bili prizadeti, ali obsega škode za okolje tega, kako enostavno je mogoče odpraviti škodo ter povrniti prejšnje stanje za okolje ali prizadete ljudi.

(32)

Direktiva 2013/34/EU ne zahteva razkritja informacij o neopredmetenih sredstvih, ki niso neopredmetena sredstva, pripoznana v bilanci stanja. Splošno znano je, da se o informacijah o neopredmetenih sredstvih in drugih neopredmetenih dejavnikih, vključno z notranje ustvarjenimi neopredmetenimi sredstvi, premalo poročajo, kar ovira ustrezno oceno razvoja, uspešnosti in položaja podjetja ter spremljanje naložb. Da bi vlagateljem omogočili boljše razumevanje vse večjega razkoraka med knjigovodsko vrednostjo številnih podjetij in njihovim tržnim vrednotenjem, ki je opazno v številnih gospodarskih sektorjih, bi bilo treba od vseh velikih podjetij in vseh podjetij – razen mikropodjetij –, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, zahtevati, da ustrezno poročajo o neopredmetenih sredstvih. Kljub temu so nekatere informacije o neopredmetenih sredstvih neločljivo povezane z zadevami v zvezi s trajnostnostjo in bi zato morale biti vključene v poročanje o njej. Informacije o znanju in spretnostih, kompetencah in izkušnjah zaposlenih, njihovi lojalnosti do podjetja ter njihovi motivaciji za izboljševanje procesov, blaga in storitev so na primer informacije o trajnostnosti v zvezi s socialnimi zadevami, ki pa bi jih lahko šteli tudi za informacije o neopredmetenih sredstvih. Podobno so informacije o kakovosti odnosov med podjetji in njihovimi deležniki, vključno s strankami, dobavitelji in skupnostmi, na katere vplivajo dejavnosti podjetja, informacije o trajnostnosti v zvezi s socialnimi in upravljavskimi zadevami, ki pa bi jih prav tako lahko šteli za informacije o neopredmetenih sredstvih. Ta primera ponazarjata, da v nekaterih primerih ni mogoče razlikovati med informacijami o neopredmetenih sredstvih in informacijami o zadevah v zvezi s trajnostnostjo.

(33)

Člen 19a(1) in člen 29a(1) Direktive 2013/34/EU ne določata, ali morajo biti informacije, ki jih je treba poročati, informacije glede prihodnosti ali informacije o pretekli uspešnosti. Trenutno se ne razkrivajo prihodnji obeti, ki jih uporabniki informacij o trajnostnosti še posebej cenijo. Člena 19a in 29a Direktive 2013/34/EU bi zato morala določati, da morajo sporočene informacije o trajnostnosti vključevati informacije glede prihodnosti in preteklosti ter kvalitativne in kvantitativne informacije. Informacije bi morale, kolikor je mogoče, temeljiti na prepričljivih znanstvenih dokazih. Morale bi tudi biti harmonizirane in primerljive ter po možnosti temeljiti na enotnih kazalnikih, hkrati pa bi bilo treba omogočiti poročanje, ki bi bilo prilagojeno za posamezna podjetja in ne bi ogrožalo njihovega poslovnega položaja. Sporočene informacije o trajnostnosti bi morale upoštevati tudi kratko-, srednje- in dolgoročne časovne okvire ter vsebovati informacije o celotni vrednostni verigi podjetja, vključno z njegovimi dejavnostmi, proizvodi in storitvami, poslovnimi odnosi in dobavno verigo, kot je ustrezno. Informacije o celotni vrednostni verigi podjetja bi vključevale informacije, povezane z njegovo vrednostno verigo v Uniji, in informacije, ki zajemajo tretje države, če se vrednostna veriga podjetja razteza zunaj Unije. Podjetje bi moralo v prvih treh letih uporabe ukrepov, ki jih države članice sprejmejo v skladu s to direktivo o spremembi, in če niso na voljo vse potrebne informacije o njegovi vrednostni verigi, pojasniti, kaj je storilo za njihovo pridobitev, zakaj teh informacij ni bilo mogoče pridobiti in kako jih namerava pridobiti v prihodnje.

(34)

Namen te direktive o spremembi ni zahtevati od podjetij, da razkrijejo intelektualni kapital, intelektualno lastnino, strokovno znanje ali rezultate inovacij, ki bi štele za poslovne skrivnosti, kot so opredeljene v Direktivi (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (22). Zahteve glede poročanja iz te direktive o spremembi zato ne bi smele posegati v Direktivo (EU) 2016/943.

(35)

Člen 19a(1) in člen 29a(1) Direktive 2013/34/EU zahtevata, da podjetja v svoje nefinančno poročanje vključijo sklicevanja na zneske, sporočene v letnih računovodskih izkazih, in dodatna pojasnila o njih. Člena pa od podjetij ne zahtevata, da se v poslovnem poročilu sklicujejo na druge informacije ali da tem informacijam dodajo dodatna pojasnila. Zato trenutno ni skladnosti med sporočenimi nefinančnimi informacijami in preostalimi informacijami, razkritimi v poslovnem poročilu. V zvezi s tem je treba določiti jasne zahteve.

(36)

Člen 19a(1) in člen 29a(1) Direktive 2013/34/EU od podjetij zahtevata, da jasno in utemeljeno obrazložijo, zakaj ne izvajajo politik v zvezi z eno ali več zadevami iz navedenih členov, kadar tega ne počnejo. Drugačno obravnavanje razkritij o politikah, ki jih imajo lahko podjetja, v primerjavi z drugimi področji poročanja, vključenimi v navedena člena, je povzročilo zmedo med podjetji, ki poročajo, in ni pripomoglo k izboljšanju kakovosti sporočenih informacij. Zato v navedeni direktivi ni treba ohraniti te drugačne obravnave politik. Standardi poročanja o trajnostnosti bi morali določati, katere informacije je treba razkriti v zvezi z vsakim področjem poročanja iz členov 19a in 29a Direktive 2013/34/EU, kot sta spremenjena s to direktivo o spremembi.

(37)

Podjetja, ki spadajo na področje uporabe člena 19a(1) in člena 29a(1) Direktive 2013/34/EU, se lahko oprejo na nacionalne okvire poročanja, okvire Unije ali mednarodne okvire poročanja, kadar to storijo, pa morajo navesti, na katere okvire so se oprle. Vendar Direktiva 2013/34/EU od podjetij ne zahteva, da uporabijo skupni okvir ali standard poročanja, in podjetjem ne preprečuje, da se odločijo, da sploh ne bodo uporabila nobenega okvira ali standardov za poročanje. Kot zahteva člen 2 Direktive 2014/95/EU, je Komisija 5. julija 2017 sprejela poročilo z naslovom „Smernice o nefinančnem poročanju (metodologija za poročanje o nefinančnih informacijah)“ (v nadaljnjem besedilu: smernice o nefinančnem poročanju), v katerem je podala nezavezujoče smernice za podjetja, ki spadajo na področje uporabe navedene direktive.

Komisija je 17. junija 2019 sprejela smernice o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem, ki vsebujejo dodatne smernice, zlasti o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem. Smernice o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem, so izrecno vključevale priporočila projektne skupine za finančna razkritja v zvezi s podnebjem. Razpoložljivi dokazi kažejo, da smernice o nefinančnem poročanju niso pomembno vplivale na kakovost nefinančnega poročanja podjetij v okviru področja uporabe členov 19a in 29a Direktive 2013/34/EU. Prostovoljna narava smernic pomeni, da se lahko podjetja sama odločijo, ali jih bodo uporabila ali ne. Smernice zato same po sebi ne morejo zagotoviti primerljivosti informacij, ki jih razkrijejo različna podjetja, ali razkritja vseh informacij, za katere uporabniki teh informacij menijo, da so pomembne. Zato so potrebni obvezni skupni standardi poročanja o trajnostnosti, da se zagotovi primerljivost informacij in razkritje vseh pomembnih informacij. Na podlagi načela dvojne pomembnosti bi morali standardi zajemati vse informacije, ki so pomembne za uporabnike teh informacij. Potrebni so tudi skupni standardi poročanja o trajnostnosti, da se omogočita zanesljivost in digitalizacija poročanja o trajnostnosti ter olajšata njegov nadzor in izvrševanje.

Razvoj obveznih skupnih standardov poročanja o trajnostnosti je potreben, da se doseže položaj, v katerem imajo informacije o trajnostnosti status, primerljiv s statusom finančnih informacij. S sprejetjem standardov poročanja o trajnostnosti prek delegiranih aktov bi se zagotovilo harmonizirano poročanje o trajnostnosti po vsej Uniji. Posamezno podjetje bi zato s poročanjem v skladu s standardi poročanja o trajnostnosti izpolnjevalo zahteve glede poročanja o trajnostnosti iz Direktive 2013/34/EU. Pri določanju teh standardov je bistveno, da se v največji možni meri ustrezno upoštevajo glavni standardi poročanja o trajnostnosti, ki se uporabljajo po vsem svetu, hkrati pa se pri tem ne sme zmanjšati ambicioznost te direktive o spremembi in delegiranih aktov, sprejetih na njeni podlagi.

(38)

Noben obstoječi standard ali okvir sam po sebi ne zadovoljuje potreb Unije po poročanju o trajnostnosti. Informacije, ki se zahtevajo z Direktivo 2013/34/EU, morajo zajemati informacije, ki so relevantne z vsakega vidika pomembnosti, zajemati morajo vse zadeve v zvezi s trajnostnostjo in jih je treba, kadar je ustrezno, uskladiti z drugimi obveznostmi na podlagi prava Unije glede razkritja informacij o trajnostnosti, vključno z obveznostmi iz uredb (EU) 2019/2088 in (EU) 2020/852. Poleg tega bi morali biti obvezni standardi poročanja o trajnostnosti za podjetja Unije sorazmerni z ravnjo ambicij zelenega dogovora in ciljem Unije, da do 2050 doseže podnebno nevtralnost, pa tudi z vmesnimi cilji iz Uredbe (EU) 2021/1119. Zato je treba Komisiji podeliti pooblastilo, da sprejme standarde Unije za poročanje o trajnostnosti, tako da se omogoči njihovo hitro sprejetje in zagotovi, da je vsebina teh standardov poročanja o trajnostnosti skladna s potrebami Unije.

(39)

Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje (EFRAG) je neprofitno združenje, ustanovljeno v skladu z belgijsko zakonodajo, ki služi javnemu interesu, tako da Komisiji svetuje v zvezi s potrjevanjem mednarodnih standardov računovodskega poročanja. EFRAG je pridobil ugled evropskega strokovnega centra na področju poročanja podjetij in je v dobrem položaju za spodbujanje usklajevanja med standardi Unije za poročanje o trajnostnosti in mednarodnimi pobudami, katerih cilj je razvoj usklajenih standardov po vsem svetu. Marca 2021 je projektna skupina z več deležniki, ki jo je ustanovil EFRAG, objavila priporočila za morebitni razvoj standardov poročanja o trajnostnosti za Unijo. Ta priporočila vsebujejo predloge za razvoj skladnega in celovitega sklopa standardov poročanja o trajnostnosti, ki zajemajo vse zadeve v zvezi s trajnostnostjo z vidika dvojne pomembnosti. Ta priporočila vsebujejo tudi podroben časovni načrt za razvoj takšnih standardov in predloge za sodelovanje, ki temelji na vzajemni krepitvi, med svetovnimi pobudami za določanje standardov in pobudami Unije za določanje standardov. Predsednik odbora EFRAG je marca 2021 objavil priporočila za morebitne spremembe upravljanja EFRAG v primeru, da bi se od njega zahtevalo, naj pripravi strokovni nasvet o standardih poročanja o trajnostnosti. Priporočila predsednik odbora EFRAG vključujejo oblikovanje novega stebra poročanja o trajnostnosti v okviru EFRAG, ne da bi se bistveno spremenil obstoječi steber računovodskega poročanja. Generalna skupščina EFRAG je marca 2022 imenovala člane novoustanovljenega odbora EFRAG za poročanje o trajnostnosti. Komisija bi morala pri sprejemanju standardov poročanja o trajnostnosti upoštevati strokovni nasvet, ki ga bo pripravil EFRAG.

Za zagotovitev visokokakovostnih standardov, ki bodo prispevali k evropskemu javnemu dobremu in zadovoljevali potrebe podjetij in uporabnikov sporočenih informacij, bi moral imeti EFRAG dovolj javnih sredstev, da bi bil neodvisen. Svoje strokovne nasvete bi moral pripraviti po primernem predpisanem postopku, pod javnim nadzorom in z zagotovljeno preglednostjo, temeljiti bi morali na strokovnem znanju uravnoteženo zastopanih ustreznih deležnikov, vključno s podjetji, vlagatelji, organizacijami civilne družbe in sindikati, spremljati pa bi ga morale analize stroškov in koristi. Pogoj za sodelovanje pri delu EFRAG na tehnični ravni bi moralo biti strokovno znanje na področju poročanja o trajnostnosti, hkrati pa to sodelovanje ne bi smelo biti pogojeno s finančnimi prispevki, pri čemer se ne bi smelo posegati v sodelovanje javnih organov in nacionalnih organizacij za določanje standardov pri tem delu. Vzpostaviti bi bilo treba pregleden postopek za preprečevanje nasprotja interesov. Da bi se pri standardih Unije za poročanje o trajnostnosti upoštevala stališča držav članic, bi se morala Komisija o strokovnih nasvetih EFRAG pred sprejetjem teh standardov posvetovati s strokovno skupino držav članic za trajnostno financiranje iz Uredbe (EU) 2020/852 (v nadaljnjem besedilu: strokovna skupina držav članic za trajnostno financiranje) in z računovodskim regulativnim odborom iz Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (23) (v nadaljnjem besedilu: računovodski regulativni odbor).

Pri pripravi regulativnih tehničnih standardov na podlagi Uredbe (EU) 2019/2088 sodelujejo Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), Evropski bančni organ (EBA) in Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA), ti regulativni tehnični standardi in standardi poročanja o trajnostnosti pa morajo biti skladni. Na podlagi Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (24) ima ESMA tudi vlogo pri spodbujanju zbliževanja nadzora pri izvrševanju poročanja izdajateljev, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji in ki bodo morali poročati v skladu z temi standardi poročanja o trajnostnosti. Zato bi bilo treba od ESMA, EBA in EIOPA zahtevati, da predložijo mnenje o strokovnem nasvetu EFRAG. Taka mnenja bi se morala predložiti v dveh mesecih od datuma prejema zahtevka Komisije. Poleg tega bi se morala Komisija posvetovati z Evropsko agencijo za okolje, Agencijo Evropske unije za temeljne pravice, ECB, Odborom evropskih organov za nadzor revizorjev (CEAOB) in platformo za trajnostno financiranje, da se zagotovi skladnost standardov poročanja o trajnostnosti z ustrezno politiko in pravom Unije. Kadar se kateri koli od teh subjektov odloči, da bo predložil mnenje, bi to moral storiti v dveh mesecih od datuma, ko se je Komisija posvetovala z njim.

(40)

Da bi se spodbudili demokratičen nadzor, spremljanje in preglednost, bi se morala Komisija vsaj enkrat letno posvetovati z Evropskim parlamentom ter opraviti skupno posvetovanje s strokovno skupino držav članic za trajnostno financiranje in računovodskim regulativnim odborom, in sicer o delovnem programu EFRAG glede razvoja standardov poročanja o trajnostnosti.

(41)

Standardi poročanja o trajnostnosti bi morali biti skladni z drugim pravom Unije. Ti standardi bi morali biti zlasti usklajeni z zahtevami po razkritju iz Uredbe (EU) 2019/2088 ter bi morali upoštevati osnovne kazalnike in metodologije, določene v različnih delegiranih aktih, sprejetih na podlagi Uredbe (EU) 2020/852, zahteve glede razkritja, ki se uporabljajo za upravljavce referenčnih vrednosti na podlagi Uredbe (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta (25), minimalne standarde za oblikovanje referenčnih vrednosti EU za podnebni prehod in referenčnih vrednosti EU, usklajenih s Pariškim sporazumom, ter vsako delo, ki ga je opravil EBA pri izvajanju zahtev glede razkritja iz stebra III Uredbe (EU) št. 575/2013.

Standardi bi morali upoštevati okoljsko pravo Unije, vključno z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (26) in Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27), ter Priporočilo Komisije 2013/179/EU (28), njegove priloge in njihove posodobitve. Upoštevati bi bilo treba tudi drugo relevantno pravo Unije, vključno z Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (29), ter druge zahteve iz prava Unije za podjetja v zvezi z dolžnostmi direktorjev in skrbnim pregledom.

(42)

Pri standardih poročanja o trajnostnosti bi bilo treba upoštevati smernice o nefinančnem poročanju in smernice o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem. Upoštevati bi bilo treba tudi druge zahteve glede poročanja iz Direktive 2013/34/EU, ki niso neposredno povezane s trajnostnostjo, da bi uporabnikom sporočenih informacij zagotovili boljše razumevanje razvoja, uspešnosti, položaja in vpliva podjetja na podlagi čim več povezav med informacijami o trajnostnosti in drugimi informacijami, sporočenimi v skladu z Direktivo 2013/34/EU.

(43)

Standardi poročanja o trajnostnosti bi morali biti sorazmerni in podjetjem, ki jih morajo uporabljati, ne bi smeli nalagati nepotrebnega upravnega bremena. Da bi čim bolj zmanjšali motnje za podjetja, ki že poročajo o informacijah o trajnostnosti, bi morali pri standardih poročanja o trajnostnosti po potrebi upoštevati obstoječe standarde in okvire za poročanje in računovodenje glede trajnostnosti. Ti obstoječi standardi in okviri vključujejo pobudo za svetovno poročanje, odbor za računovodske standarde glede trajnostnosti, mednarodni svet za celovito poročanje, upravni odbor za mednarodne računovodske standarde, projektno skupino za finančna razkritja v zvezi s podnebjem, odbor za standarde poročanja o ogljiku in CDP, prej znan kot projekt za razkritje emisij ogljika.

Standardi Unije bi morali upoštevati vse standarde poročanja o trajnostnosti, ki so bili razviti v okviru Fundacije za mednarodne standarde računovodskega poročanja. V izogib nepotrebni regulativni razdrobljenosti, ki bi lahko imela negativne posledice za podjetja, ki delujejo na svetovni ravni, bi morali s standardi Unije za poročanje o trajnosti prispevati k procesu zbliževanja standardov poročanja o trajnostnosti na svetovni ravni, in sicer tako da bi podprli delo Odbora za mednarodne standarde trajnostnosti (ISSB). Neusklajenim zahtevam glede poročanja za podjetja, ki poslujejo na svetovni ravni, bi se morali s standardi Unije za poročanje o trajnosti čim bolj izogniti tako, da bi vanje vključili vsebino svetovnih osnovnih standardov, ki naj bi jih razvil ISSB, če je njihova vsebina skladna s pravnim okvirom Unije in cilji zelenega dogovora.

(44)

Komisija se je v zelenem dogovoru zavezala, da bo podpirala podjetja in druge deležnike pri razvoju standardiziranih računovodskih postopkov na področju naravnega kapitala v Uniji in na mednarodni ravni, da bi zagotovila ustrezno upravljanje okoljskih tveganj in priložnosti za blažitev ter zmanjšala s tem povezane transakcijske stroške.

Projekt za preglednost, ki se financira v okviru programa za okolje in podnebne ukrepe (program LIFE), vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/783 Evropskega parlamenta in Sveta (30), razvija prvo računovodsko metodologijo na področju naravnega kapitala, ki bo omogočila lažjo primerjavo in večjo preglednost obstoječih metod, hkrati pa znižala prag za podjetja v zvezi s sprejetjem in uporabo sistemov v podporo pripravi njihovega poslovanja na prihodnost. Na področju računovodenja naravnega kapitala je pomembna referenca tudi protokol o naravnem kapitalu. Čeprav je namen računovodskih metod na področju naravnega kapitala predvsem okrepiti notranje upravljavske odločitve, bi jih bilo treba ustrezno upoštevati pri določanju standardov poročanja o trajnostnosti. Nekatere računovodske metodologije na področju naravnega kapitala skušajo pripisati denarno vrednost okoljskim vplivom dejavnosti podjetij, kar lahko uporabnikom informacij o trajnosti pomaga bolje razumeti take vplive. Zato je primerno, da bi lahko standardi poročanja o trajnostnosti vključevali denarne kazalnike vplivov na trajnostnost, če bi bilo to potrebno.

(45)

Pri standardih poročanja o trajnostnosti bi se morali upoštevati tudi mednarodno priznana načela in okviri o odgovornem poslovnem ravnanju, družbeni odgovornosti podjetij in trajnostnem razvoju, vključno s cilji OZN glede trajnostnega razvoja, vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, smernicami OECD za večnacionalna podjetja, smernicami OECD o skrbnem pregledu za odgovorno poslovanje in povezanimi sektorskimi smernicami, globalnim dogovorom OZN, tristransko deklaracijo o načelih Mednarodne organizacije dela (MOD) v zvezi z večnacionalnimi podjetji in socialno politiko, standardom ISO 26000 o družbeni odgovornosti in načeli OZN za odgovorne naložbe.

(46)

Zagotoviti bi bilo treba, da informacije, o katerih podjetja poročajo v skladu s standardi poročanja o trajnostnosti, izpolnjujejo potrebe uporabnikov in ne pomenijo nesorazmernega bremena v smislu napora in stroškov za podjetja, ki poročajo, in za tista, ki so zaradi vključenosti v vrednostno verigo teh podjetij posredno prizadeta. Standardi poročanja o trajnosti bi zato morali določati informacije, ki jih morajo podjetja razkriti o vseh glavnih okoljskih dejavnikih, vključno z njihovimi vplivi na podnebje, zrak, tla, vodo in biotsko raznovrstnost ter njihovimi odvisnostmi od teh dejavnikov. Okoljski cilji Unije so razvrščeni v Uredbi (EU) 2020/852.

Zaradi skladnosti je primerno uporabiti podobno razvrstitev za določitev okoljskih dejavnikov, ki bi jih bilo treba obravnavati s standardi poročanja o trajnostnosti. Pri standardih poročanja o trajnosti bi bilo treba upoštevati in opredeliti vse geografske ali druge kontekstualne informacije, ki bi jih morala podjetja razkriti, da bi zagotovila razumevanje svojih glavnih vplivov na zadeve v zvezi s trajnostnostjo in glavnih tveganj za podjetje, ki izhajajo iz zadev v zvezi s trajnostnostjo. Pri določanju informacij o okoljskih dejavnikih, ki jih morajo podjetja razkriti, bi bilo treba zagotoviti skladnost z opredeljenimi pojmi iz člena 2 Uredbe (EU) 2020/852 in z zahtevami glede poročanja iz člena 8 navedene uredbe ter delegiranimi akti, sprejetimi na podlagi navedene uredbe.

(47)

V zvezi z informacijami, povezanimi s podnebjem, želijo uporabniki poznati fizična in tranzicijska tveganja podjetij ter njihovo odpornost na različne podnebne scenarije, pa tudi načrte za prilagoditev različnim podnebnim scenarijem in načrte za prilagoditev cilju Unije, da do 2050 doseže podnebno nevtralnost. Zanimajo jih tudi raven in obseg emisij toplogrednih plinov in odvzemov, ki se pripisujejo podjetju, vključno z obsegom, v katerem podjetje uporablja ogljične izravnave, in virom teh izravnav. Za dosego podnebno nevtralnega gospodarstva, je treba uskladiti standarde za obračunavanje toplogrednih plinov in standarde za izravnavo. Uporabniki potrebujejo zanesljive informacije o izravnavah, ki obravnavajo vprašanja v zvezi z morebitnim dvojnim štetjem in precenjenostjo, saj lahko dvojno štetje in precenjenost povzročita tveganja za doseganje podnebnih ciljev. Uporabniki želijo biti seznanjeni tudi s prizadevanji podjetij za učinkovito zmanjšanje absolutnih emisij toplogrednih plinov v okviru njihovih strategij za blažitev podnebnih sprememb, tudi kar zadeva emisije obsega 1 in 2 ter, kadar je relevantno, obsega 3.

V zvezi z emisijami obsega 3 je za uporabnike zelo pomembno, da so obveščeni o tem, v katerih kategorijah iz obsega 3 gre pri danem podjetju za znatne emisije in kolikšne so. Standardi poročanja o trajnostnosti bi zato morali določati, katere informacije bi morala podjetja sporočati v zvezi s temi zadevami.

(48)

Za dosego podnebno nevtralnega in krožnega gospodarstva brez razpršenega onesnaževanja, je treba k temu v celoti pritegniti vse gospodarske sektorje. V zvezi s tem sta ključnega pomena zmanjšanje porabe energije in povečanje energijske učinkovitosti, saj se energija uporablja v vseh dobavnih verigah. Zato bi bilo treba energetske vidike ustrezno upoštevati v standardih poročanja o trajnostnosti, zlasti v zvezi z okoljskimi zadevami, vključno s podnebnimi.

(49)

Standardi poročanja o trajnostnosti bi morali določati informacije, ki bi jih morala podjetja razkriti o socialnih dejavnikih, vključno z delovnimi pogoji, vključevanjem socialnih partnerjev, kolektivnimi pogajanji, enakostjo, nediskriminacijo, raznolikostjo in vključevanjem ter človekovimi pravicami. Te informacije bi morale zajemati vplive podjetja na ljudi, vključno delavce, in na njihovo zdravje. Informacije, ki jih podjetja razkrijejo o človekovih pravicah, bi morale po potrebi vključevati informacije o prisilnem delu in delu otrok v njihovih vrednostnih verigah. Zahteve glede poročanja o trajnosti o prisilnem delu javnih organov ne bi smele odvezovati odgovornosti, da s trgovinsko politiko in diplomatskimi sredstvi obravnavajo primere, ko je uvoženo blago proizvedeno ob kršenju človekovih pravic, vključno s prisilnim delom.

Podjetja bi morala imeti možnost poročati tudi o morebitnih tveganjih in trendih glede zaposlovanja in prihodkov. Standardi poročanja o trajnosti, ki obravnavajo socialne dejavnike, bi morali določati informacije, ki bi jih podjetja morala razkriti v zvezi z načeli evropskega stebra socialnih pravic, ki so pomembna za podjetja, vključno z enakimi možnostmi za vse in delovnimi pogoji. Akcijski načrt za evropski steber socialnih pravic, ki ga je Komisija sprejela 4. marca 2021, poziva k strožjim zahtevam za podjetja glede poročanja o socialnih vprašanjih. Standardi poročanja o trajnostnosti bi morali določati tudi informacije, ki bi jih podjetja morala razkriti v zvezi s človekovimi pravicami, temeljnimi svoboščinami, demokratičnimi načeli in standardi, določenimi v Mednarodni listini o človekovih pravicah in drugih temeljnih konvencijah OZN o človekovih pravicah, med drugim v Konvenciji OZN o pravicah invalidov, Deklaraciji OZN o pravicah domorodnih ljudstev, Konvenciji OZN o otrokovih pravicah, Deklaraciji MOD o temeljnih načelih in pravicah pri delu, temeljnih konvencijah MOD, Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropski socialni listini in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Poročanje o socialnih dejavnikih, pa tudi o okoljskih in upravljavskih dejavnikih, bi moralo biti sorazmerno s področjem uporabe in cilji te direktive o spremembi. Standardi poročanja o trajnosti, ki obravnavajo enakost spolov in enako plačilo za delo enake vrednosti, bi morali med drugim določati, o katerih informacijah je treba poročati v zvezi s plačno vrzeljo med spoloma, ob upoštevanju drugega ustreznega prava Unije. Standardi poročanja o trajnosti, ki obravnavajo zaposlovanje in vključevanje invalidov, bi morali med drugim določati, o katerih informacijah je treba poročati v zvezi z ukrepi posameznih podjetij za dostopnost.

Standardi poročanja o trajnosti, ki obravnavajo usposabljanje ter pridobivanje znanj in spretnosti, bi morali med drugim določati, o katerih informacijah je treba poročati v zvezi z deležem delavcev, ki so vključeni v usposabljanje, in kako te podatke razčleniti. Standardi poročanja o trajnosti, ki obravnavajo kolektivna pogajanja, bi morali med drugim določati, katere informacije je treba razkriti v zvezi z obstojem svetov delavcev in kolektivnih pogodb ter deležem delavcev, zajetih v teh pogodbah. Standardi poročanja o trajnosti, ki obravnavajo udeležbo delavcev, bi morali med drugim določati, katere informacije je treba razkriti v zvezi z udeležbo delavcev v upravnih in nadzornih svetih. Standardi poročanja o trajnosti, ki obravnavajo raznolikost, bi morali med drugim določati, o katerih informacijah je treba poročati v zvezi z raznolikostjo spolov na najvišjih vodstvenih položajih in številom članov nezadostno zastopanega spola v upravnih odborih.

(50)

Uporabniki potrebujejo informacije o upravljavskih dejavnikih. Kateri upravljavski dejavniki so najbolj relevantni za uporabnike, je navedeno v priznanih okvirih poročanja, kot sta pobuda za svetovno poročanje in projektna skupina za finančna razkritja v zvezi s podnebjem, kot tudi v priznanih globalnih okvirih, kot so načela globalnega upravljanja Mednarodne mreže za korporativno upravljanje in načela skupine G20/OECD o korporativnem upravljanju. Standardi poročanja o trajnostnosti bi morali določati, katere informacije bi morala podjetja razkriti o upravljavskih dejavnikih. Te informacije bi morale zajemati vlogo upravnih, poslovodnih in nadzornih organov podjetja glede zadev v zvezi s trajnostnostjo, strokovno znanje in spretnosti, ki so potrebni za opravljanje te vloge, oziroma dostop teh organov do tovrstnega strokovnega znanja in spretnosti, ali ima podjetje politiko v smislu spodbud za člane teh organov, ki so povezane z zadevami v zvezi s trajnostnostjo, ter informacije o sistemih notranjega nadzora in upravljanja tveganj, kar zadeva postopek poročanja o trajnostnosti. Uporabniki potrebujejo tudi informacije o korporativni kulturi in pristopu podjetij k poslovni etiki, ki sta priznana elementa uveljavljenih okvirov korporativnega upravljanja, kot so načela globalnega upravljanja mednarodne mreže za korporativno upravljanje, vključno z informacijami o preprečevanju korupcije in boju proti podkupovanju, ter o dejavnostih in zavezah podjetja, namenjenih izvajanju političnega vpliva, vključno z lobističnimi dejavnostmi.

Informacije o upravljanju podjetja in kakovosti odnosov s strankami, dobavitelji in skupnostmi, na katere vplivajo dejavnosti podjetja, uporabnikom pomagajo razumeti tveganja in vplive podjetja na zadeve v zvezi s trajnostnostjo. Informacije o odnosih z dobavitelji zajemajo plačilne prakse glede na datum ali rok plačila, obrestno mero za zamudo pri plačilu ali nadomestilo za stroške izterjave iz Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta (31). Vsako leto na tisoče podjetij, zlasti malih in srednjih, utrpi upravna in finančna bremena, ker prejmejo plačila z zamudo ali sploh ne. Zamude pri plačilih povzročajo insolventnost in stečaj, kar ima uničujoče posledice za celotne vrednostne verige. Povečanje količine informacij o plačilnih praksah bi moralo omogočiti drugim podjetjem, da prepoznajo takojšnje in zanesljive plačnike, odkrijejo nepoštene plačilne prakse, pridejo do informacij o podjetjih, s katerimi trgujejo, in se pogajajo o bolj poštenih plačilnih pogojih.

(51)

Standardi poročanja o trajnosti bi morali spodbujati celovitejši pregled nad vsemi informacijami, ki jih podjetja objavijo v poslovnem poročilu, da bi uporabnikom teh informacij zagotovili boljše razumevanje razvoja, uspešnosti, položaja in vpliva podjetja. Standardi poročanja o trajnosti bi morali po potrebi razlikovati med informacijami, ki bi jih morala podjetja razkriti pri poročanju na posamični ravni, in informacijami, ki bi jih morala podjetja razkriti pri poročanju na ravni skupine. Standardi poročanja o trajnosti bi morali vsebovati tudi smernice za podjetja o postopku za določitev informacij o trajnostnosti, ki bi jih bilo treba vključiti v poslovno poročilo, saj bi smeli od podjetja zahtevati, da razkrijejo zgolj tiste informacije, ki so relevantne za razumevanje njegovih vplivov na zadeve v zvezi s trajnostnostjo, in informacij, ki so relevantne za razumevanje tega, kako te zadeve vplivajo na njegov razvoj, uspešnost in položaj.

(52)

Države članice bi morale zagotoviti, da se poročanje o trajnostnosti izvaja v skladu s pravicami delavcev do obveščenosti in posvetovanja. Vodstvo podjetja bi moralo zato predstavnike delavcev na ustrezni ravni obveščati in z njimi razpravljati o relevantnih informacijah ter načinih za pridobivanje in preverjanje informacij o trajnostnosti. Za namene te direktive o spremembi to pomeni vzpostavitev dialoga in izmenjave mnenj med predstavniki delavcev in glavnim vodstvom – oziroma na drugi vodstveni ravni, če bi bila primernejša –, ki bi potekala v času, na način in z vsebino, ki bi predstavnikom delavcev omogočila, da izrazijo svoje mnenje. Njihovo mnenje bi bilo treba po potrebi posredovati ustreznim upravnim, poslovodnim ali nadzornim organom.

(53)

Podjetja v istem sektorju so pogosto izpostavljena podobnim tveganjem glede trajnostnosti in pogosto podobno vplivajo na družbo in okolje. Primerjave med podjetji v istem sektorju so tako še posebej koristne za vlagatelje in druge uporabnike informacij o trajnostnosti. Standardi poročanja o trajnostnosti bi zato morali določati informacije, ki bi jih morala razkriti podjetja v vseh sektorjih, in informacije, ki bi jih morala podjetja razkriti glede na svoj sektor dejavnosti. Sektorski standardi poročanja o trajnosti so zlasti pomembni v sektorjih, povezanih z velikimi tveganji glede trajnostnosti ali vplivi na področju okolja, človekovih pravic in upravljanja, vključno s sektorji, naštetimi v oddelkih A do H in oddelku L Priloge I k Uredbi (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (32), ter relevantnimi dejavnostmi v teh sektorjih. Komisija bi morala pri sprejemanju sektorskih standardov poročanja o trajnosti poskrbeti, da bodo informacije, ki jih določajo ti standardi poročanja o trajnosti, sorazmerne z obsegom tveganj in vplivov, povezanih z zadevami v zvezi s trajnostnostjo, ki so značilni za posamezni sektor, ter ob tem upoštevati, da so v nekaterih sektorjih tveganja in vplivi večji kot v drugih. Komisija bi morala upoštevati tudi to, da vse dejavnosti v teh sektorjih niso nujno povezane z velikimi tveganji ali vplivi glede trajnosti. Od podjetij, ki delujejo v sektorjih, ki so še posebej odvisni od naravnih virov, bi morali sektorski standardi poročanja o trajnosti zahtevati razkritje z naravo povezanih vplivov na biotsko raznovrstnost in ekosisteme ter tveganj zanje.

Pri standardih poročanja o trajnostnosti bi morale biti upoštevane tudi težave, s katerimi se podjetja lahko srečujejo pri zbiranju informacij od akterjev v celotni vrednostni verigi, zlasti od dobaviteljev, ki so mala ali srednja podjetja, in dobaviteljev na trgih in gospodarstvih v vzponu. V standardih poročanja o trajnostnosti bi bilo treba določiti razkritja o vrednostnih verigah, ki bi morala biti sorazmerna in ustrezna glede na obseg in kompleksnost dejavnosti podjetij ter zmogljivosti in značilnosti podjetij v vrednostnih verigah, zlasti zmogljivosti in značilnosti podjetij, za katera ne veljajo zahteve glede poročanja o trajnostnosti iz te direktive o spremembi. V standardih poročanja o trajnostnosti se ne bi smela zahtevati razkritja, ki bi od podjetij zahtevala, da od malih in srednjih podjetij v svoji vrednostni verigi pridobijo informacije, ki bi presegale informacije, ki jih morajo v skladu s standardi poročanja o trajnostnosti razkriti mala in srednja podjetja. To ne bi smelo posegati v morebitne zahteve glede postopka skrbnega pregleda, ki jih Unija nalaga podjetjem.

(54)

Da bi se pravočasno zadovoljilo potrebam uporabnikov po informacijah, zlasti glede na nujnost izpolnjevanja zahtev po informacijah udeležencev na finančnem trgu, za katere veljajo zahteve iz delegiranih aktov, sprejetih na podlagi člena 4(6) in (7) Uredbe (EU) 2019/2088, bi morala Komisija prvi sklop standardov poročanja o trajnosti z delegiranimi akti sprejeti do 30. junija 2023. Ta sklop standardov poročanja o trajnosti bi moral določati informacije, ki bi jih morala podjetja razkriti v zvezi z vsemi področji poročanja in zadevami v zvezi s trajnostnostjo ter ki jih potrebujejo udeleženci na finančnem trgu za izpolnjevanje obveznosti razkritja iz Uredbe (EU) 2019/2088. Komisija bi morala do 30. junija 2024 z delegiranimi akti sprejeti drugi sklop standardov poročanja o trajnosti, v katerem bi določila dopolnilne informacije, ki bi jih morala podjetja razkriti o zadevah v zvezi s trajnostnostjo in področjih poročanja, kadar je to potrebno, ter informacije, specifične za sektor, v katerem podjetje posluje. Komisija bi morala te standarde poročanja o trajnosti, tudi tiste za mala in srednja podjetja, pregledati vsaka tri leta, da bi upoštevala relevanten razvoj dogodkov, tudi na področju mednarodnih standardov.

(55)

Direktiva 2013/34/EU ne zahteva, da podjetja predložijo poslovna poročila v digitalni obliki, kar ovira najdljivost in uporabnost sporočenih informacij. Uporabniki informacij o trajnostnosti vse pogosteje pričakujejo, da bo te informacije mogoče najti, jih primerjati in strojno brati v digitalnih oblikah. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati, da podjetja, za katere veljajo zahteve glede poročanja o trajnostnosti iz Direktive 2013/34/EU, svoja poslovna poročila dajo na voljo javnosti, in sicer brezplačno na svojih spletnih mestih. Digitalizacija ustvarja priložnosti za učinkovitejše izkoriščanje informacij in omogoča znatne prihranke pri stroških za uporabnike in podjetja. Digitalizacija poleg tega omogoča centralizacijo podatkov na ravni Unije in držav članic, in sicer v odprti in dostopni obliki, ki omogoča lažje branje in primerjavo podatkov. Zato bi bilo treba od podjetij zahtevati, da pripravijo svoje poslovno poročilo v elektronski obliki poročanja, določeni v členu 3 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/815 (33), ter da svoje poročanje o trajnostnosti, vključno z razkritji, ki jih zahteva člen 8 Uredbe (EU) 2020/852, opremijo z oznakami v skladu z elektronsko obliko poročanja, določeno v Delegirani uredbi (EU) 2019/815, ko bo ta oblika določena.

Potrebna bo digitalna taksonomija standardov Unije za poročanje o trajnostnosti, da se bodo lahko sporočene informacije označile v skladu z zgoraj navedenimi standardi poročanja o trajnostni. Te zahteve bi morale biti vključene v delo na področju digitalizacije, ki ga je Komisija napovedala v sporočilu z dne 19. februarja 2020 z naslovom „Evropska strategija za podatke“ in v sporočilu z dne 24. septembra 2020 z naslovom „Strategiji EU za digitalne finančne storitve“. Te zahteve bi tudi dopolnile vzpostavitev evropske enotne vstopne točke (ESAP) za javne informacije o podjetjih, kot je predvideno v sporočilu Komisije z dne 24. septembra 2020 z naslovom „Unija kapitalskih trgov za ljudi in podjetja – nov akcijski načrt“, v katerem je upoštevana tudi potreba po zagotavljanju primerljivih informacij v digitalni obliki.

(56)

Da bi se omogočila vključitev sporočenih informacij o trajnostnosti v evropsko enotno vstopno točko, bi morale države članice zagotoviti, da podjetja, katerih vrednostni papirji niso sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, objavijo svoje poslovno poročilo, vključno s poročanjem o trajnostnosti, v elektronski obliki poročanja, določeni v členu 3 Delegirane uredbe (EU) 2019/815.

(57)

Člen 19a(4) Direktive 2013/34/EU državam članicam omogoča, da podjetja izvzamejo iz obveznosti, da v poslovno poročilo vključijo izjavo o nefinančnem poslovanju, ki se zahteva v skladu s členom 19a(1) navedene direktive. Države članice smejo to storiti, kadar dano podjetje pripravi ločeno poročilo, ki se objavi skupaj s poslovnim poročilom v skladu s členom 30 navedene direktive, ali kadar je to poročilo dano na voljo javnosti na spletnem mesti podjetja v razumnem roku, ki ni daljši od šestih mesecev po datumu bilance stanja, in je sklic nanj zapisan v poslovnem poročilu. Enaka možnost obstaja tudi za konsolidirano izjavo o nefinančnem poslovanju iz Direktive 2013/34/EU. To možnost je uporabilo dvajset držav članic. Vendar možnost objave ločenega poročila ovira razpoložljivost informacij, ki povezujejo finančne informacije in informacije o zadevah v zvezi s trajnostnostjo. Prav tako ovira najdljivost in dostopnost informacij za uporabnike, zlasti vlagatelje, ki jih zanimajo finančne informacije in informacije o trajnostnosti. Ta težava je še večja, če se finančne informacije in informacije o trajnostnosti objavijo ob različnem času. Objava v ločenem poročilu lahko tudi na notranji in zunanji ravni daje vtis, da informacije o trajnostnosti spadajo v kategorijo manj pomembnih informacij, kar lahko negativno vpliva na zaznano zanesljivost informacij. Zato bi morala podjetja informacije o trajnostnosti sporočati v jasno prepoznavnem posebnem oddelku poslovnega poročila, države članice pa ne bi smele več imeti možnosti, da podjetja izvzamejo iz obveznosti, da v poslovno poročilo vključijo informacije o zadevah v zvezi s trajnostnostjo.

Ta obveznost bi prispevala tudi k razjasnitvi vloge nacionalnih pristojnih organov pri nadzoru poročanja o trajnostnosti v okviru poslovnega poročila, pripravljenega v skladu z Direktivo 2004/109/ES. Poleg tega podjetja, ki morajo sporočati informacije o trajnostnosti, v nobenem primeru ne bi smela biti izvzeta iz obveznosti objave poslovnega poročila, saj je pomembno zagotoviti, da so informacije o trajnostnosti dane na voljo javnosti.

(58)

Člen 20 Direktive 2013/34/EU od podjetij, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, zahteva, da v svoje poslovno poročilo vključijo izjavo o upravljanju podjetja, ki mora med drugim vsebovati opis politike raznolikosti, ki jo podjetje izvaja v zvezi s svojimi upravnimi, poslovodnimi in nadzornimi organi. Člen 20 Direktive 2013/34/EU podjetjem dopušča prožnost pri odločanju o tem, o katerih vidikih raznolikosti poročajo. Podjetij ne zavezuje izrecno glede tega, o katerih vidikih raznolikosti morajo poročati. Da bi se dosegla bolj uravnoteženo zastopanost spolov pri odločanju v gospodarstvu, je treba zagotoviti, da podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, vedno poročajo o svoji politiki za uravnoteženo zastopanost spolov in njihovem izvajanju. Vendar bi morala v izogib nepotrebnemu upravnemu bremenu ta podjetja imeti tudi možnost, da o nekaterih informacijah, ki se zahtevajo v skladu s členom 20 Direktive 2013/34/EU, poročajo skupaj z drugimi informacijami o trajnostnosti. Če se podjetja odločijo za to, bi morala izjava o upravljanju podjetja vključevati sklic na poročanje podjetja o trajnostnosti, medtem ko bi morale za informacije, ki se zahtevajo na podlagi člena 20 Direktive 2013/34/EU, še naprej veljati zahteve glede zagotovil iz izjave o upravljanju podjetja.

(59)

Člen 33 Direktive 2013/34/EU od držav članic zahteva, da zagotovijo, da so člani upravnih, poslovodnih in nadzornih organov podjetja kolektivno odgovorni za zagotovitev, da so letni računovodski izkazi, konsolidirani računovodski izkazi, poslovno poročilo, konsolidirano poslovno poročilo, izjave o upravljanju podjetja in konsolidirane izjave o upravljanju podjetja pripravljeni in objavljeni v skladu z zahtevami navedene direktive. To kolektivno odgovornost bi bilo treba razširiti na zahteve glede digitalizacije iz Delegirane uredbe (EU) 2019/815, zahtevo po skladnosti s standardi Unije za poročanje o trajnostnosti in zahtevo, da se poročanje o trajnostnosti opremi z oznakami.

(60)

Poklic dajanja zagotovil razlikuje med posli dajanja omejenih zagotovil in posli dajanja sprejemljivih zagotovil. Sklepna ugotovitev posla dajanja omejenega zagotovila je običajno izražena v nikalni obliki z navedbo, da izvajalec ni ugotovil ničesar, na podlagi česar bi lahko sklepal, da vsebina vsebuje bistvene napake. Pri poslu dajanja omejenega zagotovila revizor opravi manj preskusov kot pri poslu dajanja sprejemljivega zagotovila. Obseg dela pri poslu dajanja omejenega zagotovila je zato manjši kot pri poslu dajanja sprejemljivega zagotovila. Obseg dela pri poslu dajanja sprejemljivega zagotovila vključuje obsežne postopke, vključno z upoštevanjem notranjih kontrol podjetja, ki poroča, in testiranjem vsebine, zato je mnogo obsežnejši kot pri poslu dajanja omejenega zagotovila.

Sklepna ugotovitev posla dajanja sprejemljivega zagotovila je običajno izražena v trdilni obliki, njen rezultat pa je podaja mnenja o merjenju obravnavane vsebine glede na predhodno določena merila. V skladu z Direktivo 2013/34/EU morajo države članice zagotoviti, da zakoniti revizor ali revizijsko podjetje preveri, ali je bila predložena izjava o nefinančnem poslovanju ali ločeno poročilo. Navedena direktiva ne zahteva, da neodvisni izvajalec storitev dajanja zagotovil informacije preveri, čeprav državam članicam omogoča, da preverjanje zahtevajo, če želijo. Če se za poročanje o trajnostnosti ne zahteva zagotavljanje zanesljivosti, za razliko od zahteve, da mora zakoniti revizor opravljati obvezne revizije na podlagi posla dajanja sprejemljivega zagotovila, lahko to ogrozi verodostojnost razkritih informacij o trajnostnosti in tako potrebe predvidenih uporabnikov teh informacij ne bi bile zadovoljene. Čeprav je cilj doseči podobno raven zagotovila za finančno poročanje in poročanje o trajnostnosti, odsotnost skupno dogovorjenega standarda za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti ustvarja tveganje za različno razumevanje in pričakovanja glede tega, kaj naj bi posel dajanja sprejemljivega zagotovila zajemal pri različnih kategorijah informacij o trajnostnosti, zlasti v zvezi z razkritji glede prihodnosti in kvalitativnimi razkritji.

Zato bi bilo treba razmisliti o postopnem pristopu za povišanje ravni zagotovila, ki se zahteva za informacije o trajnostnosti, začenši z obveznostjo zakonitega revizorja ali revizijskega podjetja, da izrazi mnenje o skladnosti poročanja o trajnostnosti z zahtevami Unije na podlagi posla dajanja omejenega zagotovila. To mnenje bi moralo zajemati skladnost poročanja o trajnostnosti s standardi Unije za poročanje o trajnostnosti, postopek, ki ga izvaja podjetje za določitev informacij, o katerih se poroča v skladu s standardi poročanja o trajnostnosti, in skladnost z zahtevo po uporabi oznak za poročanje o trajnostnosti. Revizor bi moral tudi oceniti, ali poročanje podjetja izpolnjuje zahteve glede poročanja iz člena 8 Uredbe (EU) 2020/852. Za zagotovitev, da bi bila pričakovanja in razumevanje glede tega, kaj vse posel dajanja sprejemljivega zagotovila zajema, karseda enotna, bi bilo treba od zakonitega revizorja ali revizijskega podjetja zahtevati, da izrazi mnenje na podlagi posla dajanja sprejemljivega zagotovila o skladnosti poročanja o trajnostnosti z zahtevami Unije, po tem, ko Komisija najpozneje 1. oktobra 2028 z delegiranimi akti sprejme standarde dajanja zagotovil za sprejemljivo zagotovilo o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, in sicer po izvedeni oceni za določitev, ali je sprejemljivo zagotovilo izvedljivo za revizorje in podjetja.

S postopnim pristopom s posla dajanja omejenega zagotovila na posel dajanja sprejemljivega zagotovila bi se omogočil tudi postopen razvoj trga zagotovil za informacije o trajnostnosti in praks poročanja podjetij. Ta postopni pristop bi privedel do postopnega povišanja stroškov podjetij, ki poročajo, glede na to, da je zagotovilo o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti na podlagi posla dajanja sprejemljivega zagotovila dražje od zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti na podlagi posla dajanja omejenega zagotovila. Podjetja, za katera veljajo zahteve glede poročanja o trajnostnosti, bi morala imeti možnost, da se odločijo, da mnenje o zanesljivosti njihovega poročanja o trajnostnosti temelji na poslu dajanja sprejemljivega zagotovila, če tako želijo, in v takem primeru bi se moralo šteti, da so izpolnila obveznost, da pridobijo mnenje na podlagi posla dajanja omejenega zagotovila. Mnenje na podlagi posla dajanja sprejemljivega zagotovila o informacijah glede prihodnosti je le zagotovilo, da so bile te informacije pripravljene v skladu z veljavnimi standardi.

(61)

Zakoniti revizorji ali revizijska podjetja že zdaj preverjajo računovodske izkaze in poslovno poročilo. Zagotovilo o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, ki ga dajo zakoniti revizorji ali revizijska podjetja, bi pomagalo zagotoviti povezljivost in doslednost finančnih informacij in informacij o trajnostnosti, kar je zlasti pomembno za uporabnike informacij o trajnostnosti. Vendar obstaja tveganje nadaljnje koncentracije revizijskega trga, kar bi lahko ogrozilo neodvisnost revizorjev in povišalo plačila za revizije ali plačila v zvezi z zagotovilom o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

Glede na ključno vlogo zakonitih revizorjev pri dajanju zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti in zagotavljanju zanesljivih informacij o trajnostnosti je Komisija napovedala, da si bo prizadevala še izboljšati kakovost revizij ter oblikovati bolj odprt in raznolik revizijski trg, kar sta pogoja za uspešno uporabo te direktive o spremembi. Zaželeno je tudi, da se podjetjem ponudi širša izbira neodvisnih ponudnikov storitev dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Državam članicam bi bilo treba zato omogočiti, da v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (34) akreditirajo neodvisne ponudnike storitev dajanja zagotovil, da podajo mnenje o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, ki bi ga bilo treba objaviti skupaj s poslovnim poročilom. Poleg tega bi bilo treba državam članicam omogočiti, da dovolijo, da mnenje o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti izrazi zakoniti revizor, pri katerem ne gre za zakonitega revizorja ali zakonite revizorje, ki izvajajo obvezno revizijo računovodskih izkazov. Nadalje, če države članice dovolijo, da neodvisni ponudniki storitev dajanja zagotovil izvedejo zagotovilo o zanesljivosti poročanja o trajnosti, bi morale dovoliti tudi, da zakoniti revizor, pri katerem ne gre za zakonitega revizorja ali zakonite revizorje, ki izvajajo obvezno revizijo računovodskih izkazov, izrazi mnenje o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

Države članice bi morale določiti zahteve, s katerimi bi zagotovile kakovost zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, ki jih izvajajo neodvisni ponudniki storitev dajanja zagotovil, in dosledne rezultate pri dajanju zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Zato bi morale za vse neodvisne ponudnike storitev dajanja zagotovil veljati zahteve, ki bi bile glede dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti enakovredne zahtevam iz Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta (35), hkrati pa bi morale biti prilagojene značilnostim neodvisnih ponudnikov storitev dajanja zagotovil, ki ne opravljajo obveznih revizij. Države članice bi morale zlasti določiti enakovredne zahteve glede usposabljanja in izpitnega preverjanja, stalnega izobraževanja, sistemov zagotavljanja kakovosti, poklicne etike, neodvisnosti, nepristranskosti, zaupnosti in poslovne skrivnosti, imenovanja in razrešitve, organizacije dela neodvisnih ponudnikov storitev dajanja zagotovil, preiskav in sankcij ter poročanja o nepravilnostih. To bi zagotovilo tudi enake konkurenčne pogoje za vse osebe in podjetja, ki jim države članice dovolijo, da predložijo mnenje o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, vključno z zakonitimi revizorji. Če podjetje glede svojega poročanja o trajnostnosti pridobi mnenje akreditiranega neodvisnega ponudnika storitev dajanja zagotovil, ki ni zakoniti revizor, mu mnenja o zanesljivosti njegovega poročanja o trajnostnosti ne bi bilo treba pridobiti še od zakonitega revizorja.

Neodvisnim ponudnikom storitev dajanja zagotovil, ki so že akreditirani v državi članici za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, bi moralo biti dovoljeno, da to delo opravljajo še naprej. Podobno bi morale države članice zagotoviti, da za neodvisne ponudnike storitev dajanja zagotovil, ki so do datuma začetka uporabe novih zahtev glede usposabljanja in izpitnega preverjanja v postopku akreditacije, te nove zahteve za akreditacijo ne veljajo, pod pogojem, da postopek zaključijo v dveh letih od začetka uporabe teh novih zahtev. Vendar bi morale države članice zagotoviti, da bodo vsi neodvisni ponudniki storitev dajanja zagotovil, ki jih država članica akreditira za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti v obdobju dveh let po začetku uporabe novih zahtev za akreditacijo, v okviru stalnega strokovnega izobraževanja pridobili potrebno znanje o poročanju o trajnostnosti in dajanju zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

(62)

Za spodbujanje prostega pretoka storitev bi morale države članice neodvisnim ponudnikom storitev dajanja zagotovil s sedežem v drugi državi članici omogočiti, da na njihovem ozemlju izvajajo zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. To bi bilo tudi v prid odpiranju trga zagotovil, tudi če ne bi vse države članice dovolile akreditacije neodvisnih ponudnikov storitev dajanja zagotovil na svojem ozemlju. Kadar neodvisni ponudniki storitev dajanja zagotovil dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti izvajajo na ozemlju države članice gostiteljice, se lahko ta država članica gostiteljica odloči, da bo neodvisne ponudnike storitev dajanja zagotovil nadzorovala, pri čemer ima možnost izkoristiti uveljavljeni okvir za nadzor revizorjev, ki dajejo zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

(63)

Kadar pravo Unije od podjetja zahteva, da elemente svojega poročanja o trajnostnosti da preveriti akreditirani neodvisni tretji strani, bi morale države članice zahtevati, da se poročilo akreditirane neodvisne tretje strani da na voljo bodisi kot priloga k poslovnemu poročilu bodisi na drug javno dostopen način. Tako dajanje na voljo tega poročila ne bi smelo vplivati na izid mnenja o zanesljivosti, od katerega bi morala biti tretja stran pri svojem preverjanju neodvisna. To ne bi smelo povzročiti podvajanja dela med revizorjem ali neodvisnim ponudnikom storitev dajanja zagotovila, ki izrazi mnenje o zanesljivosti, in akreditirano neodvisno tretjo stranjo.

(64)

Direktiva 2006/43/ES določa pravila v zvezi z obvezno revizijo letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov. Zagotoviti je treba, da se za revizijo računovodskih izkazov in zagotovilo o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, ki ga da zakoniti revizor, uporabljajo skladna pravila. Direktiva 2006/43/ES bi se morala uporabljati, kadar mnenje o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti izrazi zakoniti revizor ali revizijsko podjetje.

(65)

Pravila za podelitev dovoljenja in priznavanje zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij bi morala omogočati, da zakoniti revizorji pridobijo tudi kvalifikacije za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo zakoniti revizorji, ki se želijo kvalificirati za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, potrebno raven teoretičnega znanja o temah, pomembnih za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, in so zmožni to znanje uporabiti tudi v praksi.

Zato bi morali zakoniti revizorji opraviti vsaj osemmesečno praktično usposabljanje na področju dajanja zagotovil o zanesljivosti letnega in konsolidiranega poročanja o trajnostnosti ali drugih storitev, povezanih s trajnostnostjo, ob upoštevanju predhodnih delovnih izkušenj. Zakonitim revizorjem, ki jim je država članica že podelila dovoljenje ali jih priznala, pa bi bilo treba še naprej dovoliti dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Podobno bi morale države članice zagotoviti, da za fizične osebe, ki so do datuma začetka uporabe zahtev glede dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, vzpostavljenih s to direktivo o spremembi, v postopku pridobitve dovoljenja, te zahteve ne veljajo, pod pogojem, da postopek zaključijo v naslednjih dveh letih. Vendar bi morale države članice zagotoviti, da zakoniti revizorji, ki jim je bilo dovoljenje podeljeno v dveh letih po datumu začetka uporabe teh zahtev in želijo opravljati posle dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, v okviru stalnega strokovnega izobraževanja pridobijo potrebno znanje o poročanju o trajnostnosti in dajanju zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Fizičnim osebam, ki se odločijo pridobiti dovoljenje samo za opravljanje nalog zakonitih revizorjev za obvezno revizijo, bi morale imeti možnost, da se lahko pozneje odločijo tudi za pridobitev dovoljenja tudi za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. V ta namen bi morale izpolnjevati potrebne zahteve, ki jih določijo države članice, da bi se zagotovilo, da imajo tudi te osebe potrebno raven teoretičnega znanja o temah, pomembnih za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, in so zmožne to znanje uporabiti tudi v praksi.

(66)

Zagotoviti bi bilo treba, da so zahteve za revizorje, kar zadeva njihovo izvajanje obveznih revizij in dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, usklajene. Zato bi morala obstajati vsaj ena oseba, ki bi bila dejavno vključena v dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti (v nadaljnjem besedilu: ključni partner na področju trajnostnosti). Pri dajanju zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti bi bilo treba od zakonitih revizorjev zahtevati, da namenijo dovolj časa in dodelijo zadostna sredstva in strokovno znanje, da lahko ustrezno opravijo svoje naloge. V računovodski evidenci stranke bi bilo treba navesti plačila, zaračunana za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, in pripraviti spis o dajanju zagotovil, v katerega bi bile vključene informacije, povezane z dajanjem zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Kadar obvezno revizijo letnih računovodskih izkazov in dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti izvaja isti zakoniti revizor, bi morala obstajati možnost, da se spis o dajanju zagotovil vključi v revizijski spis. Vendar bi se smele zahteve za zakonite revizorje v zvezi z dajanjem zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti uporabljati samo za tiste zakonite revizorje, ki dajejo zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

(67)

Zakoniti revizorji ali revizijska podjetja, ki dajejo zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, bi morali biti zelo dobro tehnično in strokovno podkovani na področju trajnostnosti.

(68)

Direktiva 2006/43/ES zahteva, da države članice vzpostavijo ustrezna pravila, s katerimi zagotovijo, da plačila za revizijske storitve niso pod vplivi ali niso opredeljena z zagotavljanjem dodatnih storitev, izvedenih za revidirani subjekt, oziroma zanje ne veljajo nikakršni pogoji. Navedena direktiva od držav članic zahteva tudi, da zagotovijo, da zakoniti revizorji, ki izvajajo obvezne revizije, spoštujejo pravila o poklicni etiki, neodvisnosti, nepristranskosti, zaupnosti in poslovni skrivnosti. Zaradi skladnosti je primerno, da se ta pravila razširijo zakonite revizorje, ki dajejo zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

(69)

Za zagotovitev enotnih praks dajanja zagotovil in visoke kakovosti dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti po vsej Uniji, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da z delegiranimi akti sprejme standarde dajanja zagotovil o trajnostnosti. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da uporabljajo nacionalne standarde, postopke ali zahteve za dajanje zagotovil, kolikor Komisija z delegiranimi akti ni sprejela standarda dajanja zagotovil, ki zadeva isto področje. Ti standardi dajanja zagotovil bi morali določati postopke, ki jih mora revizor izvesti za oblikovanje svojih ugotovitev o zagotovilih o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Zato bi morala Komisija z delegiranimi akti do 1. oktobra 2026 sprejeti standarde dajanja zagotovil za omejena zagotovila. Da bi se olajšala harmonizacija dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti v državah članicah, bi bilo treba CEAOB spodbujati, da sprejme nezavezujoče smernice za določitev postopkov, ki se izvedejo pri izražanju mnenja o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, dokler Komisija ne sprejme standarda dajanja zagotovil, ki zadeva isto področje.

(70)

Direktiva 2006/43/ES določa pravila o obvezni reviziji skupine podjetij. Podobna pravila bi bilo treba določiti za dajanje zagotovil o zanesljivosti konsolidiranega poročanja o trajnostnosti.

(71)

Direktiva 2006/43/ES zahteva, da zakoniti revizorji ali revizijska podjetja rezultate svoje obvezne revizije predstavijo v revizijskem poročilu. Podobna pravila bi bilo treba določiti za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Rezultate zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti bi bilo treba predstaviti v poročilu o zanesljivosti. Kadar obvezno revizijo letnih računovodskih izkazov in dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti izvaja isti zakoniti revizor, bi morala obstajati možnost, da se informacije o dajanju zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti vključijo v revizijsko poročilo.

(72)

Direktiva 2006/43/ES zahteva, da države članice vzpostavijo sistem pregleda zagotavljanja kakovosti zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij. Za zagotovitev, da se pregledi zagotavljanja kakovosti izvajajo tudi za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti in da imajo osebe, ki izvajajo preglede zagotavljanja kakovosti, ustrezno strokovno izobrazbo in ustrezne izkušnje s poročanjem o trajnostnosti in z dajanjem zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, bi bilo treba to zahtevo po vzpostavitvi sistema za pregled zagotavljanja kakovosti razširiti tudi na dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. V prehodnem obdobju do 31. decembra 2025 bi morale biti osebe, ki izvajajo preglede zagotavljanja kakovosti dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, izvzete iz zahteve, da morajo imeti ustrezne izkušnje s poročanjem o trajnostnosti in z dajanjem zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti ali z drugimi storitvami, povezanimi s trajnostnostjo.

(73)

Direktiva 2006/43/ES zahteva, da imajo države članice vzpostavljeno ureditev preiskav in sankcij za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki izvajajo obvezne revizije. Navedena direktiva od držav članic zahteva, da organizirajo učinkovit sistem javnega nadzora in zagotovijo, da ureditveni predpisi za sisteme javnega nadzora omogočajo učinkovito sodelovanje na ravni Unije v zvezi z nadzornim delovanjem držav članic. Take zahteve bi bilo treba razširiti na zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki dajejo zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, za zagotavljanje skladnosti okvirov preiskav, sankcij in nadzora, vzpostavljenih za delo revizorjev na področju obvezne revizije in dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

(74)

Direktiva 2006/43/ES vsebuje pravila o imenovanju in razrešitvi zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij, ki izvajajo obvezne revizije. Ta pravila bi bilo treba razširiti na dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, da se zagotovi skladnost pravil za delo revizorjev na področju obvezne revizije in dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

(75)

V skladu s členom 6 Direktive 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (36) morajo države članice zagotoviti, da imajo delničarji podjetij, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, pravico, da kot posamezniki ali kolektivno uvrstijo točke na dnevni red skupščine, pod pogojem, da vsako tako točko spremlja utemeljitev ali osnutek sklepa, ki se sprejme na skupščini, in da imajo pravico predložiti osnutke sklepov za točke, ki so oziroma bodo uvrščene na dnevni red skupščine. Kadar so te pravice pogojene z minimalnim deležem posameznega delničarja oziroma skupine delničarjev v podjetju, ta minimalni delež ne sme presegati 5 % delniškega kapitala. V zvezi z dajanjem zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti bi bilo treba delničarjem omogočiti, da z uveljavljanjem pravice iz člena 6 Direktive 2007/36/ES v sprejetje na skupščini predložijo osnutke sklepov, s katerim se zahteva, prvič, da akreditirana tretja stran, ki ne pripada istemu revizijskemu podjetju ali mreži kot zakoniti revizor ali revizijsko podjetje, ki izvaja obvezno revizijo, pripravi poročilo o nekaterih elementih poročanja o trajnostnosti, in drugič, da je to poročilo na voljo skupščini.

Za podjetja, za katera veljajo zahteve poročanja o trajnostnosti, uvedene s to direktivo o spremembi, ki ne spadajo na področje uporabe člena 6 Direktive 2007/36/ES, bi bilo treba delničarjem, ki imajo kot posamezniki ali kolektivno več kot 5 % glasovalnih pravic ali 5 % kapitala podjetja, prav tako dati pravico, da v sprejetje na skupščini predložijo osnutek sklepa, pri čemer se zahteva, prvič, da akreditirana tretja oseba, ki ne pripada istemu revizijskemu podjetju ali mreži kot zakoniti revizor ali revizijsko podjetje, ki izvaja obvezno revizijo, pripravi poročilo o nekaterih elementih poročanja o trajnostnosti, in drugič, da je to poročilo na voljo skupščini.

(76)

Direktiva 2006/43/ES zahteva, da države članice zagotovijo, da ima vsak subjekt javnega interesa revizijsko komisijo, in določa njene naloge v zvezi z obvezno revizijo. Revizijski komisiji bi bilo treba dodeliti določene naloge v zvezi z dajanjem zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Te naloge bi morale zajemati tudi obveznost, da je treba upravni ali nadzorni organ subjekta javnega interesa obvestiti o rezultatu dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti ter mu pojasniti, kako je revizijska komisija prispevala k celovitosti poročanja o trajnostnosti in kakšna je bila njena vloga v tem postopku. Države članice bi morale imeti možnost dovoliti, da naloge v zvezi s poročanjem o trajnostnosti in v zvezi z dajanjem zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, ki so dodeljene revizijski komisiji, opravlja upravni ali nadzorni organ kot celota ali namenski organ, ki ga ustanovi upravni ali nadzorni organ.

(77)

Direktiva 2006/43/ES vsebuje zahteve za registracijo in nadzor revizorjev in revizijskih subjektov iz tretjih držav. Da se zagotovi skladen okvir za delo revizorjev na področju obvezne revizije in dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti, je treba te zahteve razširiti na dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti.

(78)

Za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki izvajajo obvezne revizije subjektov javnega interesa, se uporablja Uredba (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (37). Za zagotovitev, da je zakoniti revizor pri opravljanju obvezne revizije neodvisen, ta uredba določa omejitev v zvezi s plačili, ki jih lahko zakoniti revizor prejme za druge storitve. Pomembno je pojasniti, da se dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti ne bi smelo upoštevati pri izračunu te omejitve. Poleg tega Uredba (EU) št. 537/2014 prepoveduje opravljanje nekaterih nerevizijskih storitev v določenih obdobjih, ko zakoniti revizor izvaja obvezno revizijo. Storitve, povezane s pripravo poročanja o trajnostnosti, vključno z morebitnimi svetovalnimi storitvami, bi bilo treba v obdobju, določenem v Uredbi (EU) št. 537/2014, prav tako šteti za prepovedane. Prepoved opravljanja takih storitev bi morala veljati v vseh primerih, ko zakoniti revizor izvaja obvezno revizijo računovodskih izkazov.

Za zagotovitev neodvisnosti zakonitega revizorja bi bilo treba nekatere nerevizijske storitve prepovedati tudi, kadar zakoniti revizor daje zagotovila o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Uredba (EU) št. 537/2014 zahteva, da zakoniti revizorji o nepravilnostih obvestijo revidirani subjekt in v nekaterih okoliščinah organe, ki so jih države članice določile kot pristojne za preiskavo takšnih nepravilnosti. Take obveznosti bi bilo treba po potrebi razširiti tudi na zakonite revizorje in revizijska podjetja, kar zadeva njihovo delo na področju dajanja zagotovil o zanesljivosti poročanja subjektov javnega interesa o trajnostnosti.

(79)

Direktiva 2004/109/ES nacionalnim nadzornikom nalaga, da morajo zagotoviti, da podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji, izpolnjujejo zahteve glede poročanja podjetij. Člen 4 navedene direktive določa, kaj morajo vsebovati letna računovodska poročila, ne vsebuje pa izrecnega sklicevanja na člena 19a in 29a Direktive 2013/34/EU, ki zahtevata pripravo izjave o nefinančnem poslovanju in konsolidirane izjave o nefinančnem poslovanju. Zaradi tega nacionalni pristojni organi nekaterih držav članic nimajo pravnega pooblastila za nadzor nad izjavami o nefinančnem poslovanju, zlasti kadar so objavljene v ločenem poročilu in niso del letnega računovodskega poročila, kar lahko države članice trenutno dovolijo. Zato je treba v člen 4(5) Direktive 2004/109/ES vključiti sklicevanje na poročanje o trajnostnosti. Prav tako je treba zahtevati, da odgovorne osebe izdajatelja v letnem računovodskem poročilu potrdijo, da je po njihovem najboljšem vedenju poslovno poročilo pripravljeno v skladu s standardi poročanja o trajnostnosti.

Poleg tega bi moral ESMA zaradi novega značaja zahtev glede poročanja o trajnostnosti izdati smernice za nacionalne pristojne organe, da bi se spodbudil usklajen nadzor nad poročanjem o trajnostnosti izdajateljev, za katere velja Direktiva 2004/109/ES. Te smernice bi se morale uporabljati le za nadzor podjetij, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v Uniji.

(80)

Za določitev zahtev v tej direktivi o spremembi bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z določitvijo standardov poročanja o trajnostnosti in določitvijo standardov za dajanje zagotovil o zanesljivosti poročanja o trajnostnosti. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (38). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(81)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o izvajanju te direktive o spremembi, ki med drugim vsebuje: oceno doseganja ciljev te direktive o spremembi, vključno z zbliževanjem praks poročanja med državami članicami; oceno števila malih in srednjih podjetij, ki prostovoljno uporabljajo standarde poročanja o trajnosti; oceno, ali bi bilo treba dodatno razširiti področje uporabe zahtev glede poročanja, zlasti v zvezi z malimi in srednjimi podjetji ter podjetji iz tretjih držav, ki poslujejo neposredno na notranjem trgu Unije in nimajo odvisne družbe ali podružnice na ozemlju Unije, ter predlog, kako to storiti; oceno izvajanja zahtev glede poročanja o odvisnih družbah in podružnicah podjetij iz tretjih držav, uvedenih s to direktivo o spremembi, vključno z oceno števila podjetij iz tretjih držav, ki imajo odvisno družbo ali podružnico, za katero veljajo obveznosti poročanja v skladu z Direktivo 2013/34/EU; oceno mehanizma izvrševanja in ustreznih pragov iz Direktive 2013/34/EU; oceno, ali bi bilo treba pri poročanju o trajnostnosti podjetij, ki spadajo na področje uporabe te direktive o spremembi, poskrbeti za dostopnost za invalide, ter predlog, kako to storiti.

Poročilo o izvajanju te direktive o spremembi bi se moralo objaviti do 30. aprila 2029 in nato vsaka tri leta, po potrebi pa bi se mu morali priložiti zakonodajni predlogi. Komisija bi morala do 31. decembra 2028 pregledati stopnjo koncentracije trga dajanja zagotovil o trajnostnosti in o tem poročati. Pri pregledu bi bilo treba upoštevati nacionalne ureditve, ki se uporabljajo za neodvisne ponudnike storitev dajanja zagotovil, ter oceniti, ali in v kolikšni meri te ureditve prispevajo k odpiranju trga dajanja zagotovil. Komisija bi morala do 31. decembra 2028 preučiti morebitne pravne ukrepe in tako poskrbeti za zadostno diverzifikacijo trga dajanja zagotovil o trajnostnosti in ustrezno kakovost poročanja o trajnostnosti. Poročilo o izvajanju te direktive o spremembi bi se moralo do 31. decembra 2028 predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu, po potrebi skupaj z zakonodajnimi predlogi.

(82)

Ker ciljev te direktive o spremembi države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva o spremembi ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(83)

Uredbo (EU) št. 537/2014, Direktivo 2004/109/ES, Direktivo 2006/43/ES in Direktivo 2013/34/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(84)

Opravljeno je bilo posvetovanje z ECB, ki je mnenje podala 7. septembra 2021 –